4. Ivan noče ubiti neoboroženega človeka – »NIČE«, KER NI UBIL »GNIDE«

Tačas je Ivan, ki je bil borec v enoti Komande mesta Lašče, dobil priložnost, da bi se lahko maščeval za smrt svojih staršev. O tem pove: »Prav čudno je, da sem se večkrat znašel v okoliščinah, ko naj bi ubijal proti svoji vesti. Še ena taka situacija je bila s sinom industrialca Andloviča iz Škofljice.

Šli smo na Zgornjo Slivnico pri Grosuplju. Belogardisti iz Grosuplja so prišli gor v cerkev. Nameravali smo jih prestreči, ko bodo šli z maše, jih aretirati in odpeljati v partizane. Z dveh strani smo obkrožili vas; ena patrulja je šla zgoraj, ena spodaj. Spodnjo skupino je videl neki belogardist, ki je bil doma. Začel je bežati in naš mitraljezec ga je ustrelil. Ko se je zaslišalo streljanje, so belogardisti iz cerkve pobegnili proti Grosupljem, tako da akcija ni uspela.

Vračali smo se čez Ločnik od Turjaka proti Vrhu nad Želimljami. Na Ločniku je nekdo začel streljati na nas. Bila sta dva belogardista. Mi smo začeli streljati nazaj. Eden je bil hiter in nam je pobegnil, enega pa smo ranili in ujeli. Peljali smo ga dol na Podturjak. Naš komandant Zemljak Domen¹ je rekel: ›Kdo ga gre ustrelit?‹ Prisotni so bili domačini iz Vrha in rekli: ›Nobeden ga ne bo ustrelil!‹ – ›Zakaj ne?‹ – ›Zato, ker je to sin industrialca Andloviča, ki ima žago na Igu in Škofljici. Je študent medicine in zdravnik pri belogardistih. Tudi našim družinam večkrat daje zdravila. Če ga zdaj ubijemo, bodo vse naše družine na vagi!‹ Tako smo ga odpeljali gor na Golo, kjer smo takrat bili stacionirani.«

Dogodka z Andlovičem se spominja tudi Alojz Kovačič: »Večkrat smo se umaknili v kletne prostore šole na Golem. Lepega sončnega dne zagledamo otroci visoko nad Kureščkom letečo trdnjavo in iz nje skačejo padalci. Nato se avion zasuka in začne strmoglavljati. Mislili smo, da bo padel takoj za vasjo, a je padel v sedlo na Mokrc. Za angleškimi piloti se je začela dirka. Nekaj so jih dobili partizani, nekaj pa beli². Popoldne pride v šolo skupina partizanov, ki so vodili padalce in enega belogardista. Ker je bil belogardist ranjen, so ga peljali v klet. Šel sem si ga ogledat od blizu. Ko vstopim v klet, zagledam, kako partizani pri petrolejki previjajo ranjene noge domobrancu. Hlače je imel pod kolenom in je stal razkoračen pred partizanskim bolničarjem ter kričal na njega, kako naj povija, da mu obveza ne bo zlezla dol. Ker me je prizadelo, da domobranec vpije na partizana, sem glasno rekel, da tega bi morali ustreliti. Domobranec mi odvrne: ›Ti pa kar tiho, smrkavec, jaz sem medicino študiral. A da mi ni zatajila brzostrelka, mene ne bi dobili v roke!‹ Tako so še tisti večer partizani odšli.«

Ivan nadaljuje: »Po dogovoru z našo Komando smo Andloviča poslali na Notranjsko vojno področje, kjer je bilo tudi sodišče. Ker je bil ranjen, je tam nekaj časa ležal v bolnišnici. Njegova mati je partizanski komandi na Golem razpisala sto tisoč lir nagrade tistemu, ki ji vrne sina. To je bilo ogromno denarja, vendar seveda ni šlo tako. Mi smo bili le posredniki.

Takrat mi je Domen, moj komandir, rekel: ›Jaz imam poln kufer tega Andloviča. Zdajle je prišel gor. Dal ti bom Miliča, da ga skupaj odvedeta. Tebi so pobili starša, ti pa njega lepo pelji in ga pri Igu ubij. Boš rekel, da je hotel zbežati, pa si ga moral ustreliti.‹ Šel sem zadaj za Andlovičem, on pa je hodil počasi in stalno pogledoval nazaj, kot da je pričakoval, da bo ustreljen. Ampak jaz zvezanega človeka oziroma človeka, ki nima orožja, ne bi mogel ustreliti. Milič je šel z mano, ampak Domen ni rekel njemu, naj ubije Andloviča, temveč meni, ker so mi ubili starša. Nekaj časa je šel Milič z mano, potem pa je šel nazaj. Videl je, da ga nisem ubil, in me je zatožil. Ko sem prišel nazaj, sem bil ›niče‹, ker nisem ubil ene ›gnide‹.

Takrat je oče Andlovič prišel gor na Golo. Hotel je videti, ali je sin še živ, in prinesel je denar, če bo treba. Ko je Andlovič prišel gor, je bila to za nas dobra priložnost, da mu dokažemo, da je sin živ in da se zdravi. Ta je ravno čakal na avion, ki ga je odpeljal v angleško bolnišnico v Bari, tako da ga je oče še srečal. Amerikanci in Angleži so nam metali pomoč, pristajali so avioni in odvažali ranjence. To je bilo nekje v Podgori³.

Ko je Andlovič videl, da partizanom pomagajo Angleži, nam je začel tudi on pomagati. Naši so mu potem dajali propagandni material, letake belogardistom na predajo. Ko je začel to nosit dol, so ga začeli belogardisti loviti po Škofljici, da je moral pobegniti v partizane. Sin je bil po vrnitvi iz Italije partizan, dober borec, mitraljezec v neki brigadi⁴. Bil je še enkrat ranjen in so ga še enkrat peljali v Italijo. Oče pa je bil v Črnomlju magaciner v partizanskem skladišču materiala, ki so ga dovažali Angleži in Amerikanci na osvobojeno ozemlje.«

Naslednje poglavje

Prejšnje poglavje

Nazaj na vsebino knjige

Nazaj na spletno stran