Sedemnajstletni Lojze je tako postal vezist v Osmi Levstikovi brigadi. Naloge vezistov v partizanski brigadi je opisal Velimir Kraševec v svoji knjigi: »Vezisti so vzpostavljali telefonsko povezavo znotraj brigade, skrbeli za stik brigade z drugimi enotami ter za zvezo njenih čet in bataljonov z izpostavljenimi točkami – zasedami, stražami, opazovalnicami ipd. Prvi vezisti so imeli na voljo nekaj tehničnega materiala, zaplenjenega ob kapitulaciji italijanske vojske septembra 1943, tako na primer telefonsko žico, radijske oddajnike in sprejemnike, pripomočke za napeljavo in pobiranje vodov ipd. Delo vezistov je bilo odgovorno in nevarno. Mnogi so pri tem izgubili življenje, zlasti med akcijo.«
Lojze je svoje delo vezista takole opisal: »Jaz sem bil sestavni del, in kar je bilo treba, to si delal: imeli smo radiostanico, telefone, pa kurirsko ›cufus‹, to je peš. Vse skupaj nas je bilo za eno četo, približno trideset. Največ smo imeli telefonijo. Skrbeli smo za telefonske napeljave in telefonsko centralo za povezave med brigado in bataljoni ter med brigado in divizijo. Potem smo imeli kurirsko službo, kurirsko zvezo z bataljoni in divizijo – če je bilo treba kam iti, si šel, kamor so te poslali.
Pa zelo se je že uporabljal tudi radio za radiozveze. Imeli smo radijsko postajo, za katero sta bila najmanj dva, ali pa trije. Za radiostanico si moral poganjati nekak agregat, si jo moral s tistim agregatom napolniti. Poleg radiotelegrafista je moral eden na noge vrteti ta radio na akumulator. Potem je bil tudi dešifrant, ki je recimo dobil po telefonu ali po radiu sporočilo, potem je pa moral to dešifrirati in spraviti v besedilo. Edino včasih se je kaj zataknilo pri dešifriranju ... S to radiostanico smo depeše pošiljali pa sprejemali. To je bil že velik napredek, ko je bila ta veza, ker prej je bila kurirska, druge veze ni bilo, tukaj si pa že na sto kilometrov daleč lahko dajal signale oziroma poročila. Jaz sem bil, vzemimo, na centrali, ki je imela več priključkov, recimo za štab brigade, za bataljone ... Čeprav je za bataljone bil že bolj problem, ker oni niso imeli teh radiostanic, mogoče šele pozneje.
Ja, kar odgovorno delo je bilo. A sem imel srečo, ker zato nisem bil v operativni edinici, v bataljonu – tam si pa na nišanu. Saj so te pošiljali, ampak nisi bil v tisti operativni enoti, kjer si bil stalno iz oči v oči s sovražnikom.«
A Lojze se je že v prvih dneh kot vezist v Levstikovi brigadi ponovno znašel iz oči v oči s smrtjo:
»Naša brigada je bila v Suhi krajini, štab divizije je bil pa v Ambrusu. Takrat smo šli napadat Šentvid pri Stični, ki je bila huda postojanka. Štab brigade in mi vezisti smo bili v vasi Sela pri Šumberku, to je nekaj kilometrov stran od Šentvida, in v vasi je bil še en naš bataljon. Dva bataljona pa sta bila že na položajih pred postojanko v Šentvidu. Drugi bataljon je že ene borbe imel in smo vezisti dobili komando, da gremo za njim. Naša naloga je bila vzpostaviti telefonsko in radijsko zvezo med štabom brigade v vasi Sela Šumberk in tem drugim bataljonom, ki je bil v prvi liniji pred postojanko. Mi smo šli za njimi pa vlekli tisti štrik.
Zjutraj smo krenili s tisto žico na kolutu, bili smo trije, in smo potem šli v eno vas, mislim da je to bil Dob pri Šentvidu. Vlekli smo telefonsko žico proti vasi, in ko smo prišli do prve hiše ob cesti, je šel radist noter in tam postavil radiostanico. Mi smo mislili, da je drugi bataljon pred nami, ampak ta bataljon se je umaknil, česar mi nismo vedeli.
Potem smo imeli že zvezo napeljano, oni je vrtel tisti aparat za radiovezo, radiotelegrafist in telefonist. Bilo je proti jutru, ravno daniti se je začelo, kar naenkrat pride po cesti ena kolona vojakov. Pa se spomnim, da je zakričal: ›Stoj! Kdo je?‹ In ni bilo niti odgovora, je že zaroštal rafal, so bili tabeli! Sploh ne vem, kako so se tam znašli – kar naenkrat so se pojavili, tako da takrat sva si bila s tistim domobrancem kar blizu, je bil tudi on presenečen.
Potem pa – beži! Mahnili smo jo kar po eni njivi s pšenico v zelenem klasju. Tam ni dosti manjkalo, da me niso pokosili, saj sem bil na odprtem. Se je pa šele delal dan, tako da še ni bilo tako svetlo in ko smo prišli do hoste, k sreči ni bil nihče ranjen. Oni pa tudi niso šli za nami, ker je bila naša brigada blizu.
Sela Šumberk je bil sploh problematičen kraj za partizane. Še pred tem so tam tudi padli oficirji, ki jih je poslal vrhovni štab. Ker Šentvid so že prej napadali. To ni bilo prvič. Govorilo se je, da so se partizani tam enkrat že borili prsa ob prsa, na nož. Teh postojank je bilo … V Suhi krajini je ta belogardizem dosti gorja naredil.«
Borbe v Sloveniji v 15. knjigi o tem pišejo, da je 17. julija 1944 v vasi Sela pri Šumberku sovražna kolona presenetila tretji bataljon Devete brigade, pri čemer je prišlo do ostre borbe prsa ob prsa in je bilo uporabljeno hladno orožje. Partizani so takrat imeli šest mrtvih. Piše tudi, da so na sektorju Sela pri Šumberku sovražnikovi kurirji ženske in otroci belogardističnih družin, tam pa so odkrili tudi dve radijski postaji, prek katerih so obveščali sovražnika o gibanju partizanskih enot.