Ivan nadaljuje: »Po smrti staršev so se razni pritiski name stopnjevali. Zamerili so mi tudi, ker nisem hotel ustreliti Andloviča. Najbrž so me zato izključili iz Komunistične partije. V partijo sem bil sprejet v Ljubljanski brigadi. Po spletu okoliščin sem iz Ljubljanske brigade prišel v Komando mesta Ribnica, potem pa v Komando mesta Velike Lašče. Tam so mi najprej še dali neke partijske naloge, ko pa sem jeseni 1944 prišel v štab Komande, sta po nekaj dneh prišla dva iz rajonskega komiteja. Od kod, kdo in kaj, ne vem, nikoli prej ju nisem videl ali slišal zanju. Rekla sta mi, da nisem primeren za člana partije, a brez prave obrazložitve. Mislim, da sta bila udbaša.
V Laščah so bili razni rajoni s politiki, ki so začeli razpletati politične zadeve. Očitno so na podlagi laži, da sem bil obsojen na smrt, mene tam izključili iz partije. Začeli so mi podtikati, metati polena pod noge. Prej, v Komandi mesta Ribnica, sem bil cenjen, spoštovan, tukaj pa sem čutil, da se ena falanga odvaja, da si ti v drugi vrsti. Za izključitev iz partije so navedli najbrž prav to, da sem bil obsojen na smrt. Ni bilo treba veliko, da so te izključili. Saj so mi povedali, zakaj, ampak jaz nisem niti poslušal, ker se mi je za malo zdelo. To me je zelo prizadelo.
V Komandi mesta Velike Lašče sem kljub temu vztrajal. Bil sem prometnotehnični referent in miner. Imel sem kurirsko službo, pa tehniko s kontrolo in miniranjem prog.«
V neki minerski akciji je le malo manjkalo, da Ivan ni izgubil glave: »Enkrat smo šli minirat progo nad Račno. Bilo nas je samo par. Postavil sem eksploziv in ga aktiviral, a mi je med umikom na poti navkreber spodrsnilo. Nazaj navzgor nisem več mogel, ker tam ni bilo zaklona, kamenje pa je letelo povsod, tako da sem se na hitro spustil navzdol pod progo. Oni so se umaknili gor, jaz pa sem jo k sreči odnesel nepoškodovan.«