Tako je Kočevska brigada 17. oktobra na položajih ob Kolpi nadomestila Drugi bataljon Ljubljanske brigade, ki je prejšnji dan odšel od tod. V njem je bil tudi Lojzetov brat Ivan, tako da sta se brata zgrešila za en sam dan. Je pa Lojze takrat na Stružnici srečal svojega bratranca Viktorja Šimnovca, sina tete Marjete, tete po materini strani iz Ljubljane. »Viki« je imel takrat šele petnajst let, a je že bil v partizanih in je pozneje bil hraber borec v jurišnem bataljonu pri Osemnajsti diviziji.
Pred tremi dnevi se je na Stružnici Drugi bataljon Ljubljanske brigade že spopadel z Nemci in tedaj izgubil pomočnika puškomitraljezca. In enaka usoda bi sedaj skoraj doletela Lojzeta, ki je ravno tako bil pomočnik mitraljezca. To je bilo v hudem spopadu, ki ga je imela Kočevska brigada z Nemci že nekaj ur po svojem prihodu na Stružnico, o čemer Lojze Kikelj pove:
»Mi smo se ›usidrali‹ na Stružnici in smo imeli točno določen razpored; vsak je zasedel svoj položaj, ki ga je potem branil. Spominjam se, da smo zasedli položaje na nekem grebenu, kjer sva bila skupaj z mitraljezcem; jaz sem bil njegov pomočnik. Mitraljezec mora namreč imeti tudi pomočnika, ki mu nosi municijo in mu jo dodaja, kadar se šaržer izprazni. Kmalu je začelo pokati in razvila se je bitka. Moj mitraljezec je nabijal s svojo strojnico, švabi so tolkli po nas tudi s topovi in z minometi, naši so pa tudi imeli neke havbice od Italijanov, s katerimi so nabijali na podrti most čez Kolpo, tako da je roštalo na obeh straneh. Enkrat je v najino bližino priletela granata in tam naredila jamo. Mitraljezec pa je že imel izkušnje in mi je rekel: ›Premakniva se!‹ Hitro sva se premaknila malo nižje na tistem grebenu, morda za kakih deset metrov, jaz sem še nesel neko municijo. Ampak komaj sva se preselila, je padla še ena granata in eksplodirala točno na istem mestu, kjer sva bila še malo prej midva!«
Po opisu te bitke v knjigi Kočevska brigada je »v zgodnjem meglenem jutru 17. oktobra na Brod na Kolpi prišlo okrog šeststo nemških vojakov z dvema baterijama topov kalibra 75 mm, baterijo hitrostrelnih topov in osmimi tanki, očitno namenjenih, da pod zaščito svojega orožja popravijo most čez Kolpo. Borci Kočevske brigade niso čakali, da se megla dvigne, marveč so začeli streljati na nemške vojake in most s topovi pri Stružnici in havbico pod Novimi selami ter drugim orožjem s položajev pod Planino, z obronkov pod Štajerjem, pri Kuželiču ter nad vasmi Petrina, Vas in Fara. Sovražnikovo orožje, zlasti težko, je takoj začelo protinapad, vnelo se je ostro medsebojno obstreljevanje. V spopadu, ki se je razvlekel skoraj do mraka, so borci most čez Kolpo še bolj razbili in potem držali na muhi orožja vse možne dostope do njega. Brigadne čete so vso sovražnikovo kanonado vzdržale na začetnih položajih, prav tako je ostalo tudi brigadno topništvo.
Popoldne je začelo tudi deževati. Zaradi narasle vode, uničenega prehoda čez Kolpo in obstreljevanja Nemci tega dne niso mogli z motorizacijo na levi breg Kolpe. Ker ni šlo drugače, jih je sto z nočjo prekoračilo reko ter prišlo v Petrino in Pirče. Tam so se takoj močno utrdili, da bi tako pospešili pripravo mostišča. Čeprav so borci poskušali, jih tega dne niso več mogli pregnati nazaj. Sovražnika so ščitili tema, moč orožja z desne strani Kolpe in okrepitve, ki so nenehno prihajale na Brod na Kolpi.«
Ampak to je bil šele prvi dan hudih bojev na Kolpi. Jasno je bilo, da bodo Nemci na vso moč pritiskali, dokler ne popravijo mosta in prodrejo preko reke na slovensko stran, saj je bil od tega odvisen uspeh njihove ofenzive.