Kočevska brigada navaja, da so že drugi dan Nemci na Brodu dobili v okrepitev dve bateriji topov, pol ducata tankov, štiristo vojakov in veliko tovornjakov. Takoj so se lotili popravljanja mostu, čeprav so jih pri tem hudo napadali brigadno topništvo s Stružnice, minometi od Štajerja in mitraljezi Prvega in Tretjega bataljona. Na to je sovražnik odgovarjal s petkratno premočjo topov, sledil je dolg dvoboj težkega orožja. Skoraj ves dan je deževalo. Preskrba s hrano na položajih je postajala vse težja, počitka je bilo vse manj, ranjencev vse več. Tudi Lojze Kikelj se spominja, da so bili na položajih en dan brez hrane, ker ta ni bila prišla iz brigadnega zaledja v Banja loki. Čeprav so morali Nemci večkrat začeti s postavljanjem mostu, je gradnja prehoda počasi le napredovala, tako da so zvečer tega dne že lahko z moštvom in orožjem okrepili izpostavljeni skupini v Petrini in Pirčah.
Glavni štab je računal in menil, da jih bodo borci lahko pregnali, ko bo v noči na 19. oktober po dogovoru posegla v boj Šercerjeva brigada. To bi izdatno olajšalo splošen položaj na tem območju in še posebej položaj Devete brigade, vendar pa Šercerjeve brigade ni bilo na dogovorjenih položajih.
Naslednji dan je bil prehod čez reko na Brodu toliko nared, da so Nemci z motorizacijo in topništvom prodrli vse do vasi Vas in Fara. Takrat jih je brigada spet napadla in vnel se je oster boj. Ker je nemški izvidniški oddelek z zasedbo vasi Vas in Fara verjetno za ta dan opravil nalogo, pot naprej pa so mu ovirali partizani in močno poškodovana cesta, so spopadi postopoma prenehali. Na Brod na Kolpi pa so še ves dan prihajale motorizirane okrepitve. Tudi deževalo je ves dan in nič ni kazalo, da bo jenjalo. Premočenih in preutrujenih borcev sta se lotevala še prehlad in gripa, a treba je bilo vzdržati. Zjutraj so Nemci nadaljevali z lomljenjem odpora brigadnih čet; zdaj so se jim na slovenski strani že pridružili tudi tanki. Ponoči so borci na Stružnici lahko opazovali in poslušali, kako v dolino pod njimi vso noč prihajajo vozila z vojaštvom in težkim orožjem.
Lojze se spominja, da so potem »prišle še ene druge enote, ki so tudi pomagale«. Kraševec omenja, da je Šercerjeva brigada prišla na dodeljeno območje šele 19. oktobra, Tomšičeva pa je še dva dni pozneje poslala svoj 3. bataljon do položajev Devete. In 21. oktobra je prišla na položaje h Kolpi še Železničarska brigada.
Ampak Nemci so 21. oktobra imeli na Brodu na Kolpi zbranih že okoli tisoč dvesto mož, več kot trideset tankov, šestdeset oklepnih vozil, prek sto tovornih avtomobilov ter šest baterij topov. S topovi so začeli obstreljevati Nova sela in Banjaloko ter cesto med njima, da bi oklepnim vozilom in pehoti pripravili pot do teh krajev. Ko je nemška tankovska kolona prišla do vasi Vrh, ji je brigadna havbica uničila en tank in en oklepni avtomobil, tako da se je sovražnik moral umakniti nazaj. Medtem je nemški pehotni oddelek zaman poskušal priti za hrbet Lojzetovemu Prvemu bataljonu pri Stružnici. Po kratkem srditem boju iz bližine so ga partizani odbili.
Lojze se spominja: »Po tem, ko so nas napadli, je naš poveljnik mene in še dva borca poslal na en hrib v izvidnico. Ko smo prišli na ta hribček, smo pod sabo zagledali četo Nemcev, kako se spodaj zbirajo in najbrž pripravljajo za napad. Ker smo bili na izpostavljenem mestu, so nas videli in začeli nabijati proti nam. Čim si se premaknil, je takoj zaroštalo. Potem je eden rekel: ›Jaz grem!‹ Odvrnil sem: ›Kakor hočeš.‹ Ko je on videl, da so Nemci že blizu, je menil, da se moramo umakniti. Jaz pa sem tam ostal še nekaj časa, da izpolnim nalogo, in gledal Nemce, ki so spodaj hodili in nekaj govorili. Nenavadno je, da takrat, ko sem gledal tiste švabe, nisem čutil nobene panike, le nelagodje, ker sem vedel, da so Nemci že v bližini. Ker z naše strani ni bilo nobenega sporočila, sem naposled še sam zapustil ta položaj. Če bi tam vztrajal, ne vem, kako bi se končalo, saj Nemcev sam ne bi mogel zadržati. Rekel sem si: Zdaj pa izgini od tukaj! Ker so me imeli na muhi, sem se ulegel na tla in se en del poti kar prevaljal, dokler nisem prišel na varno.«
Tega dne, 21. oktobra 1943, so Nemci začeli prvo fazo ofenzive na Dolenjskem. En del nemških ofenzivnih enot je prek Kostanjevice zasedel Novo mesto in Semič, drugi del je prešel Kolpo bolj severno in zasedel Črnomelj, tretji del pa bi moral hitro prodirati tudi z juga, od Broda na Kolpi proti Kočevju. Ampak tukaj so naleteli na močan odpor Kočevske brigade in drugih partizanov, ki so bili na braniku te poti, piše Kraševec. Bilo je namreč ključno, da se čim dlje zadrži prodor Nemcev na Kočevsko, saj so tam po kapitulaciji Italije nastale večje partizanske bolnice in tiskarne; po mnogih skladiščih je bilo še vedno veliko vojaškega materiala in hrane od italijanske vojske; umakniti pa je bilo treba tudi veliko ljudi, ki so v mestu opravljali zaledne naloge. Da bi vse to lahko postorili do vdora Nemcev v Kočevje, je bil izjemno dragocen vsak svoboden dan.