Medtem je bilo počitka konec tudi za Kočevsko brigado z Lojzetom Kikljem, ki se je 9. in 10. oktobra preurejala v Stajah pri Igu. Njihova Osemnajsta divizija je namreč dobila ukaz, da začne ofenzivo proti Nemcem in domobrancem na severu, kjer naj uničuje obmejne postojanke med Ljubljano in Litijo.
Lojze se spominja: »V Stajah smo dobili komando za pokret in smo šli preko Škofljice, skozi Grosuplje in Stično do vasi Dobrava. Tja so nas poslali proti prejšnji nemško-italijanski meji, od koder so že počasi prodirali Nemci, da bi jih že tam zaustavili. Ampak z njimi tam nismo imeli borb, ker je potem prišlo drugo povelje.«
Velimir Kraševec piše, da so Kočevsko brigado poslali v operacijsko območje Litije, kjer naj bi njeni bataljoni že v noči na 13. oktober napadli nekatere postojanke ob bivši nemško-italijanski razmejitveni črti:
»Pozno zvečer 11. oktobra so se na Igu zbrale vse brigadne enote k pohodu. Več kot tisoč borcev z velikim pratežem se je razvilo v dolgo kolono in se z Ljubljanskega barja usmerilo proti vzhodu. O tem pohodu beremo v spominskem zapisu brigadnega političnega komisarja Francija Kolarja, da so se enote pomikale peš, pred njimi je na konjih jahal komandni kader. Precej pred kolono je šla močna kolesarska četa, za njo predhodnica in zadnja zaščitnica. Za prevoz intendantskega blaga je brigada uporabljala vozove in avtomobile, ki so bili vojni plen. Ponoči je šla Deveta mimo Škofljice in Šmarja–Sapa, kjer se je srečala z Levstikovo brigado, ter nadaljevala pot do Grosupljega, kjer je dalj časa počivala. Že podnevi je spešila mimo Višnje Gore do Stične, od tod se je odpravila na levo v hribe proti severu in se ustavila na Dobravi.
Takrat pa je iz divizijskega štaba prišlo povelje, da mora brigada takoj zaviti na jug, prek Kočevja proti Kolpi. Do preusmeritve brigade in njenega naglega pohoda je prišlo zaradi nevarnosti na meji Slovenije z Gorskim kotarjem, kamor so 8. oktobra prišli Nemci in naslednje dni še dovažali okrepitve. 13. oktobra ob štirih zjutraj je štab brigade sporočil štabom bataljonov, da je prejel podatke, ki potrjujejo namero Nemcev, da prekrižarijo slovensko osvobojeno ozemlje, razbijejo partizansko vojsko in uničijo njeno težko orožje. Pri tem bo sovražnik najverjetneje nastopal iz smeri Karlovac – Ogulin – Delnice, kjer že ima močne sile. Da prepreči nemški vdor, je bilo Deveti ukazano, da nemudoma odide na sektor Delnice.«
Lojze pove: »Mi nismo vedeli, kam gremo, to so vedeli bataljonski štabi, šli pa smo iz Stične preko Muljave na Krko, na Dobrepolje oziroma Ponikve, preko Rašice in Velikih Lašč na Ribnico in v Kočevje, to pot smo naredili, ta marš. Šli smo po glavni cesti, saj takrat, po kapitulaciji Italije, Nemci tja še niso prodrli; Ribnica, Kočevje in Lašče, to je bilo vse svobodno ozemlje.«
Kraševec: »S položajev nad Stično je brigada takoj odšla skozi Muljavo in Krško vas do Zdenske vasi, kjer je prenočila. Naslednji dan so njene čete odhitele mimo Raščice in prek Velikih Lašč do Ribnice ter tam počivale. 15. oktobra zvečer je Deveta dosegla Dolgo vas pri Kočevju. Vsaka od teh etap je bila dolga okoli osemnajst kilometrov. Ker se je že prvi dan vreme skazilo, je kolono zvečine spremljal dež, še bolj pa jo je oviralo preletanje sovražnih letal. Kljub temu Deveti na tem pohodu ni zmanjkalo dobre volje. Nepozabno je bilo korakanje njenih borcev skozi Ribnico in Kočevje s harmoniko na čelu.«
Lojze nadaljuje: »Iz Kočevja pa je bilo treba še nad Kolpo priti. Po Moravi smo v Banja loki zavili na desno in kmalu je bilo povelje ›Rastojanje pet metrov!‹, ker smo prišli v območje sovražnika in bi Nemci že lahko bili v bližini. V gručah je namreč več žrtev, kot pa če je med posamezniki razmik. Tako smo ponoči prišli v Stružnico, vas z vsega nekaj hišami, od katere je bilo še kake dva, tri kilometre do Kolpe. Tam smo se ustavili in zasedli položaje pod Stružnico nad reko Kolpo.«
Kraševec: »Brigada se je v Kočevju po izdatni večerji in krajšem spancu okoli ene po polnoči spet uredila za pohod. Prek Livolda in skozi Štalcerje je opravila še zadnji del poti – do Kolpe. Že dopoldne 16. oktobra je počivala v Moravi, pet ur pozneje pa je bila v Banja loki. Od tod je poslala Prvi bataljon z baterijo dveh gorskih topov na črto Stružnica – Kuželj. V noči na 17. oktober je brigada že bila na svojih položajih, se utrjevala, vzpostavila zveze in v vsakem pogledu brezhibno delovala. Takrat je Kočevska brigada štela okoli tisoč ljudi, čeprav je v petdnevnem pohodu od Iga do Dobrave in Kolpe zaradi izčrpanosti in drugih vzrokov odpadlo vsaj trideset mož.«