Ivan je razmišljal, da bi bilo morda bolje, če bi oče ostal znotraj šolske stavbe, saj bi se tako lažje branil, vendar pa je stekel ven – najbrž tudi zato, ker je mislil na varnost svoje družine.
Vida Mlakar pa je povedala: »Andrej ga je polomil, ker je hodil v šolo, ki je bila nevarna. Me smo hodile po terenu, tako da še vedele nismo, da je v šoli; mislili smo, da je v partizanih. Včasih je prišel v vas, ampak to nam je povedal naš ata: ›Kikelj je bil pri meni.‹ Ko so ubili Andreja, smo mi kosili. Naša Ančka je prinesla štruklje koscem v Mokrcu, navrh v Podgozdu. Ravno smo vsi jedli, z nami so bili kosci. Prišla je Kikljevka iz gozda, in bilo je še nekaj partizanov. Takrat pa gor priteče Videtova Mici in pravi: ›Kiklja so ubili!‹ Kikljevka me je zagrabila za roko in me reva tako stisnila … Tega ne morem pozabiti.«
»Očeta smo pokopali na Kureščku, točno opolnoči,« je povedal Stane, Nina Korene pa je zapisala: »Očeta so zavili v rjuho in ga v trdi noči odpeljali na oddaljeno zapotoško pokopališče v bregu pod Kureščkom. Saj bi jih pri dnevu črnorokci lahko videli iz doline in morda bi se jim zahotelo še krvi otrok in vaščanov, ki so jim pomagali.«
Stane nadaljuje: »Po očetovi smrti so Zapotočani z mamo ravnali skrajno nečloveško. Z zapotoškimi terenci smo šli iskat prenočišče, da bi prespali nekje na prostem. Šli smo gor po Ulicah, kot smo Zapotočani rekli klancu pred peskokopom. Vsi so hodili tako hitro, kot da jim gori za petami. Mati se je mučila z berglami, hodila je samo na eno nogo, tako da jih ni mogla dohajati. Ko so bili oni že na vrhu, je bila mama šele pri naši delavnici. Ko sem videl, kam so šli, sem tekel nazaj k mami. Na vrhu Ulic sem stekel za Zajčevim Lojzom in mu rekel: ›Stric, malo počakajte, mama ne more hodit!‹ Osorno mi je odvrnil: ›Bo že prišla!‹ Stekel sem nazaj k materi, in spet sva počasi korakala gor, kolikor je ona zmogla. Spet sem tekel gor, na vrh Ulic, a ni bilo več nikjer nikogar. Oziram se v vse smeri, toda njih je vzela megla. Niso naju počakali. Grem nazaj in rečem materi: ›Mami, ni jih več.‹ – ›Nič ne skrbi.‹ Ko je prišla na vrh Ulic, je rekla: ›Tamle gor greva!‹ Z roko je pokazala proti velikemu, širokemu leskovemu grmu, ki se je bohotil na desni strani nad kamnolomom, pri vrtačah. V njem je bil izsekan, sčiščen prostor, v katerem so se terenci skrivali ponoči. Tam sva položila deko in prespala.
Zapotoški ›heroji‹ so izginili; prav nič jih ni zanimalo, kaj se bo zgodilo z nama. Slišal sem opazke: ›Če bomo hodili s to šepasto babo, nam bodo še sledili in nas ubili!‹ Res je bilo nevarno, da bodo pobili vaščane, ampak nevarno je bilo predvsem za našo mamo. Njim se najbrž ne bi nič hudega zgodilo, tudi če bi jih našli …
Po tem dogodku nisva več hodila z njimi. Naslednjo noč sva spala v Lazu, kjer smo imeli stok s senom, in spodaj pod stokom je bilo narejeno za spati. Spala sva tudi blizu medvedjega krmišča v Travniku, v Dolgonjivi … Vsako noč sva spala na drugem mestu, dokler je niso ubili.«
Na žalost so namreč Velikolaški klavci kmalu umorili tudi Kikljevo mamo, o čemer je Lojze zapisal: »Mati se je po tem začela umikati iz šole preko noči, da ne bi dobili še nje, vendar so tudi njej postavili zasedo. Enota domobranske črne roke iz Velikih Lašč jo je ubila 1. avgusta 1944.