Samo en dan po tem, ko je Lojze za las ušel smrti, pa se je zgodilo najhujše – Kikljeva družina je izgubila očeta Andreja. Lojze je napisal: »Oče se je kot partizan večkrat oglasil pri družini v Zapotoku. To so izvedeli tudi domobranci v postojanki Velike Lašče, zato mu je domobranska Črna roka začela postavljati zasedo. Dobili so ga in ga 18. julija ubili pred šolo v Zapotoku.«
Slovenski narod, takrat glasilo okupacijskih oblasti, je 14. avgusta 1944 objavil vest, da so domobranci iz Velikih Lašč ubili »zločinskega komunističnega organizatorja Andreja Kiklja, ki je bil vodilen član velikolaškega rajonskega odbora«. V resnici je bilo ravno narobe: najbolj zavednega in poštenega človeka so umorili najbolj gnusni zločinci.
Neposredna priča Andrejevega umora je bil Alojz Kovačič-Slavko iz Turjaka, takrat otrok, ki je v svojih spominih napisal: »Ker že dalj časa ni bilo belogardističnih vpadov v Zapotok, je naša budnost popustila. Otroci smo izdelovali lesene puške za cicibane in se včasih malo lovili, največ pa posedali okoli vogalov. Brezskrbno smo nosili titovke in velike rdeče zvezde, kot da sovražnika ni nikjer več. To našo brezbrižnost je lahko izkoristil neki vohun, izdajalec, po govorici sodeč Notranjec, in se vtihotapil v šolo in neko gospodinjo prosil za vodo. Ker je videl, da v kuhinji sedi partizan po imenu Kikelj, je takoj zapustil šolo. V bližini Velikega Osolnika je bila v zasedi Črna roka in takoj prišla na poziv tega izdajalca v Zapotok. Zapomnil sem si pripovedovanja, ki je bilo naslednje dneve, kdo je to mogel tabelim povedati. So se pogovarjali: ›Kako pa da je šel po vodo noter, zakaj je tisti gospodinji rekel za vodo pit, če pa je zunaj studenec, pa prišel je od studenca sem!‹
Ko so ubili Andreja Kiklja, sem bil v šoli. Sedim pred šolskimi vrati na stopnicah in izdelujem leseno kopito za malo puško. Poleg mene sedi brat Božo. Oba sva pokrita s titovkama in rdečo zvezdo na kapah. Tukaj smo se vedno čutili nekako svobodne. Bilo je okoli poldneva. Kar naenkrat je Božo začel jokati. Mislil sem, da se je kaj udaril ali urezal, ker sem mu rezljal leseno puško. Oba s še enim fantom, mislim da je bil Kikljev sin Tone, sva začela tolažiti bratca. Ampak on je srčno jokal in pokazal na napadalce s puškami, ki so prihajali iz tiste hoste in tekli proti šoli. Ko sva midva zagledala belogardiste, so že pritekli izza vogala. Bili so domobranci v nemških uniformah!
Otroci smo naredili vik in krik. Vedeli smo, da je notri Kikelj, zato smo stekli na stopnišče. Prvi je skočil noter Tone in začel klicati očeta. Takoj za njim jaz: ›Stric Kikelj, stric Kikelj, tabeli!‹ Kikelj je imel puško prislonjeno k štedilniku; odložil jo je, ko je hotel jesti. Ko je zaslišal vrišč, je skočil na stopnišče pogledat, kaj se dogaja. Medtem pa me je močno prijel za ramo črnorokec Ivan Kožar, me odrinil in planil po stopnicah gor v prvo nadstropje šole. Kikelj je to videl s stopnic in ni imel časa, da bi vzel puško. Hipoma je skočil na Kožarja in ga močno udaril v glavo, da se je ta opotekel in padel po stopnicah na tla. Kikelj ga je istočasno preskočil in stekel proti izhodu, da bi pobegnil, ampak šola je bila vsa obkoljena. Otroci smo bili med vrati, bila je gužva. Ko je Kikelj skočil skozi vrata, se je Kožarju uspelo usesti in je dvignil brzostrelko in takoj spustil rafal za bežečim Kikljem. Ko sem videl, da je domobranec dvignil orožje, sem se vrgel na tla. Če se ne bi pravočasno vrgel na tla, bi me dve krogli zadeli v glavo. Kasneje, ko sem izkopal krogli iz zidu, sta bili točno v višini mojih oči.
Kikelj in Kožar sta stekla na desno, jaz za njima na levo. Spotoma sem zgrabil brata zunaj na stopnicah, si ga dal štuporamo in zbežal po hosti gor proti vasi. Takoj za menoj je stekel en belogardist, ki je bil v zasedi, da bi me prijel. Vpil je: ›Stoj, streljal bom! Stoj!‹ in takrat zaslišim rafal iz avtomata: ›Frrr!‹ Mislil sem že, da je streljal vame in sem se vrgel v bližnji grm. Ampak rafal k sreči ni bil namenjen meni, tako da sva z bratom ušla. Rafal je bil na žalost namenjen Kiklju.
Ker se mi ni zdelo varno potikati po gozdu, posebno še zato, ker se je Božo še zmeraj jokal, sva šla k prvi hiši v vasi prosit zatočišče. Že na pragu naju je prestregla stara ženica in naju nagnala z besedami, da jim bodo še hišo zažgali, če tukaj najdejo te partizanske mulce. Prosila sva še drugo teto, ki se je pojavila na vratih, in ta nama je rekla: ›Vsaj kape skrijta.‹ Ko sem začel gledati okoli sebe, kam bi skril kapi, zagledam belogardiste, ki se vračajo od šole, in ko pot naredi malo ovinka, sem mislil, da gredo še k tej hiši. Zato sva jo z bratcem urno ucvrla proti Mokrcu.
Nisva prešla kilometer poti, ko srečava tri partizane. Vse sem povedal, kar se je zgodilo v šoli. Vodja te patrole je rekel, naj jih skrivaj vodim do šole; če bom kaj videl, da dam znak z roko. Tako sva se z bratcem še enkrat podala v nevarnost. Dvorišče šole je bilo prazno, zato smo se hitro približali. Nato sem šel v smeri, kjer je ležal Kikelj. Ko sva z bratom pobegnila iz šole, je Kikelj stekel desno okoli šole, tam pa ga je ustrelil eden iz zasede, tako da je omagal in obležal zadaj za šolo.
Jaz sem bil prvi pri Kiklju. Našel sem ga takoj za šolo. Ležal je na tleh, z rafalom prestreljen v obraz. Na obrazu sem mu naštel sedem luknjic, ki niso krvavele; ustreljen je bil od blizu, ko je ležal na tleh. Ko je prišel Kožar, je bil Kikelj še živ, in mu je z brzostrelko spustil rafal v glavo. Še preden je obležal, pa je uspel odvreči v neki grm denarnico, v kateri je imel okoli sto tisoč lir in partizanske bone za nabavo hrane svoji enoti. Domobranci so pregledali celo hišo ter pobrali in pokradli vse, kar so lahko. Kikljeva puška pa je ostala pri štedilniku. Ko so črnorokci preiskovali šolo in kradli, so mislili, da je last enega od njih, zadnji pa tudi ni bil pozoren. Našli smo tudi denarnico, ki jo je Kikelj odvrgel, da beli ne bi dobili denarja v roke.
Komandir patrole je enega borca poslal v komando mesta1 po pomoč, dva partizana pa sta šla za belogardisti proti Velikemu Osolniku, kot sem jim jaz rekel, da so šli po tej stezi.«
Eksekutorjev partizani niso dobili.
1 V Komando mesta Velike Lašče, ki je bila stacionirana v bližini.