44. Kikljevi otroci ostanejo brez staršev – ČRNOROKCI UMORIJO ŠE MATI MARIJO

Takrat štirinajstletna Anica je o dvojni tragediji, ki je kot strela z jasnega zadela Kikljevo družino, povedala: »Z mamo sva tisto noč spali pri zgornjih Mojškrnih, blizu šole. Komanda mesta ali neka enota pri Hribarjevi hiši je imela nekakšno slavje, zabavo, in so peli dolgo v noč. Ko sva šli z mamo spat v seno, zaradi hrupa dolgo nisva mogli zaspati. Zjutraj mi je rekla, da mora oditi v šolo, jaz pa naj še nekaj časa ostanem tam in počasi pridem za njo. Na kraj pameti mi ni bilo, da se bo kaj zgodilo.

Ko sem krenila, se je že kazalo sonce, in pred šolo je bila meglica. Zaslišala sem nekakšno vpitje, ampak bilo je ravno toliko meglice, da nisem videla, kaj se dogaja. Zaustavila sem se pri stebru ograje pred šolo. Zaslišala sem strele, in potem sem zagledala Jamnikovega Johana¹, ki se je prikazal iz megle in tekel od šole proti zidani ograji, kjer sem stala jaz. Pomislila sem, da se mogoče partizani kaj zafrkavajo, ker so imeli to noč zabavo. Potem sem videla, da jih nekaj teče za Johanom, vendar zaradi meglice nisem videla, kdo. Videla sem samo, da so v civilu, in se mi je čudno zdelo, zakaj lovijo Johana, če so partizani. On je bil zelo kratkoviden. Zagrabil se je za zid in se pognal čez, v tistem pa ga je prerešetal rafal in se je mrtev sesedel za zidom.

Takrat sem zbežala. Ko so me zagledali, so stekli za menoj in nekaj kričali. Ampak bila sem dovolj daleč, da sem hitro smuknila med grmovje, da me niso več videli. Tekla sem naprej od hiše, kjer sva spali, v drugo hišo. Tam sem hitro poklicala tri aktiviste, naj zbežijo, ker so belogardisti. Šli smo dol nad studenec, kamor smo hodili prat perilo. V gozdu smo čakali in gledali, da bi videli, kaj se dogaja. Streljanje je ponehalo. Ves čas sem imela občutek, da je mama mrtva, in sem hotela nazaj, drugi pa mi niso pustili. Rekla sem: ›Mamo so ubili!‹ Drugi so me tolažili: ›Ma ne, nič ni narobe!‹ Govorili so mi, naj še počakam, da odidejo. Končno smo se odločili, da gremo pogledat, in takrat zaslišim kričanje mojega bratranca Franca². Bil je moje starosti; po domače se je reklo pri Zajčevih. Na ves glas me je klical, ker me tam niso našli. Ko nas je Franc zagledal, je povedal dol s poti: ›Teto so ubili!‹ Takrat smo šli v šolo. Kaj se je dogajalo potem, se od velikega šoka ne spomnim več.

Mamo so črnorokci čakali zunaj. Najbrž je šla čez gank, pa je nekaj slišala, zato je šla na drugo stran ganka, da bi se umaknila, in pri stopnicah na drugi strani ganka so jo ubili. Nastala je gužva in Jamnikov Johan je stekel ven. Po tem so stekli za menoj, a so se takoj vrnili in v šoli vse premetali, pregledali. Ko so preiskali šolo, so šli še v vas. Bili so pri Štacunskih in še nekaterih; to so potem povedali vaščani, in tudi, kdo so bili. Spomnim se, da je bilo rečeno, da je bil med drugim zraven Kožar.«

Takrat devetletni Tone je napisal: »Mama je padla ›v imenu Kristusovih ran‹³, kot so takrat govorili in se pozdravljali. Bil sem zraven, ko je še iz toplih prsi teklo eno spoštovanja vredno življenje.«

Stane, ki je takrat imel dvanajst let: »V šoli sem stanoval do 1. avgusta, ko je trojka črnorokcev iz Velikih Lašč pred šolskimi vrati umorila še mamo. Takrat sva s Tonetom še spala. Bila sva v šoli zgoraj na vrhu. Oni dan sva s Tonetom izjemoma spala v šoli, ne vem, zakaj. Okoli šestih zjutraj so črnorokci v gosti megli čakali pred šolo. Ko se je pojavila mati, so jo prerešetali z rafali na ganku (ki takrat še ni bil zazidan). Bila je takoj mrtva. To so storili kljub množici stanovalcev, in zopet pobegnili. Morilec je bil Kožar iz Javorja. Hkrati je bil ustreljen brat Jamnikove Vide. Kožar pravi, da so ga ubili pomotoma.«

Lado Ganoni se spomni: »S Kikelj Marijo so ubili še Tekavec Janeza. On je šel proti šoli gor, Marija pa z one strani dol. V zasedi so bili črnorokci z mitraljezom, in so ju potolkli. Janez je bil na vasi. Tazadnja družina⁴ je menda tudi stanovala v šoli, pa tam niso imeli več cigaret. Rekli so mu, da ima mogoče cigarete Logar⁵. Revček je šel po cigarete in jih nesel mami, ko so ga črnorokci ustrelili skupaj z Marijo. Pa so oba skupaj pokopavali!«

Naslednje poglavje

Prejšnje poglavje

Nazaj na vsebino knjige

Nazaj na spletno stran