9. Med konjunkturo Andrej počasi vrača dolg — ANDREJ RAZŠIRI POSESTVO

Za hitro rastočo družino je bila njihova kmetija premajhna, zato je Andrej od leta 1926 do 1928 dokupil precej njiv, travnikov in gozda v Zapotoku in okolici. Zdaj je Kikljeva posest obsegala okoli trideset hektarov, to pa je bila že srednje velika kmetija.

Gozd v Mokrcu je kupil od svakinje »Jamnikove« iz Zapotoka¹, soproge brata Matevža, ki je umrl v Ameriki. Ta ga je pred prodajo dala izsekati, kot se spominja Ivan: »Ko je oče kupil ta gozd, je bil čisto izsekan. Ko sem bil še majhen, se spominjam, da me je oče vzel s seboj v ta gozd, kjer sem vlačil veje, on pa je sekal leske in čistil gozd. Nekaj je sam posadil, precej dreves pa se je tudi naravno zasejalo.«

Leta 1927 je Andrej nazaj pridobil tudi lepo zemljo v Breznici, ki je imela pestro zgodovino. Ta zemlja je že prej bila Kikljeva, ker jo je dobila Valentinova žena za doto od svojega očeta Miheliča iz Selnika. Podedoval jo je Valentinov sin Janez, od katerega so jo potem spet kupili Miheliči iz Selnika, ki so bili stabilna, ekonomsko močna družina. Zdaj pa se je Andrej za Breznico in drugo zemljo spet zadolžil pri Miheličih, računajoč, da bo dolg lahko v obrokih kmalu povrnil.

Leta 1925 je namreč nastopila konjunktura, ko je bilo mogoče dobro zaslužiti z vsem, celo z drvmi. Andrej se je najbrž že takrat ukvarjal s furanjem oziroma prevažanjem hlodovine – največ iz Mokrca na žago na Golem.^*

Toda dolg je bil prevelik, tako da je Andrej moral poiskati še dodaten zaslužek. Da bi izplačal brata Janeza, je za nekaj časa k njemu v Mursko Središče poslal delat nečaka Matica. Sam pa se je lotil preprodaje kožuhovine, kar v svoji knjigi omenja Ludvik Golob: »Pri Andreju Kiklju se je dobila kožuhovina, ki jo je odkupoval pri sosednjih in tudi, za takratne razmere, oddaljenih krajih. Odkup kožuhovine sta opravljala tudi Franc in Alojz Mihelič iz Selnika.«

»Da bi čim prej vrnil dolg, je Andrej poskusil trgovati s kožami,« pa pove Ivan Kikelj, »najbrž videč, da gre ta posel dobro od rok njegovim svakom v Selniku. Miheliči so izvirali iz ribniškega konca in pri njih doma se je tudi reklo ›pri Ribničanu‹. Zato ni čudno, da so bili dobri trgovci, tudi s kožami: polšjimi, lisičjimi, zajčjimi ... Kupovali so sveže kože, jih sušili in prodajali za strojenje. Tega se je lotil tudi Andrej, vendar mu ni šlo od rok. Očital jim je, da so stiskači; oni so dali štruco pod pazduho in šli, on pa si je bolj privoščil. Kože so nakupili, kadar so bile bolj poceni, in prodajali, ko jim je zrasla cena.«

Stane Kikelj še pove, da sta oče Andrej z nečakom Maticem, ko se je ta iz Hrvaške vrnil domov, »z vozom in enim konjem eno leto jadrala po Dolenjski in Štajerski in prodajala kože«. Lojze Kikelj pa se spominja: »Otroci smo bili ob njegovem prihodu domov s kožarjenja vedno veseli, ker nam je prinesel sladkarije. Še posebno smo se razveselili, kadar je prinesel domači kostanj, ki ga pri nas nismo poznali. Sladki kostanj je bil za nas otroke pravi praznik. Ko se je to skuhalo in pojedlo, je bilo nekaj čudovitega.«

Naslednje poglavje

Prejšnje poglavje

Nazaj na vsebino knjige

Nazaj na spletno stran