Andreju pa je, tako kot mnogim drugim, prekrižala račune svetovna gospodarska kriza, ki je nastopila leta 1929. Kriza je povzročila še hujšo revščino kmetov, odhajanje s kmetij, še višje mitnine in davke. Kmetom so bile naložene še večje obveznosti do cerkve in turjaških grofov. Krizo so najbolj občutili srednji in mali kmetje ter kajžarji, ki so po številu prevladovali, opisuje Ferdo Gestrin. Takrat so močno padle cene kmetijskim pridelkom, kmetov dohodek se je bistveno zmanjšal in njegova kupna moč padla. Mnogi podkrimski kmetje so se zadolževali, zmanjševali svojo posest ali celo propadli.
Zopet je poraslo število izseljencev, ki doma niso našli dela. V tujino sta takrat odšla tudi Andrejeva nečaka iz sosednje hiše – Matic in Jože Kikelj. Okoli leta 1930 sta se podala na delo v Francijo, kamor ju je povabil očim Logar, in tam tudi ostala.
Leta 1930 so imeli pri Kikljevih že pet majhnih otrok, ki jih je bilo treba nahraniti, hkrati pa je moral Andrej vračati ogromen dolg za kmetijo, ki ga je imel pri svaku Francu Miheliču iz Selnika. Ivan pove bridke spomine: »Spomnim se, ko je Mihelič prišel terjat dolg. Mi otroci smo sedeli ali ležali na peči, bil je mrak, in on je grozil, da hoče denar. Ko je Mihelič odšel, je oče pogledal gor k nam in rekel: ›Otroci, zapomnite si eno; nikdar v življenju si ne izposojajte denarja! To je največje zlo, ki si ga lahko nakopljete, da ljudje hodijo k vam in terjajo denar.‹ Vendar ni bil kriv za to. Ko si je denar izposodil, je bila konjunktura, leta 1929 pa je prišla kriza, ki je izhajala iz Amerike. Takrat nisi mogel priti do vžigalic. Ljudje so imeli za prižiganje ognja kresilne kamne in gobe. Ni bilo denarja za vžigalice; stale so 50 par. Financarji so lovili ljudi, ki so imeli neprijavljene vžigalnike, ker je država imela nanje monopol.«
Da bi nekako prišel do denarja, s katerim bi lahko vrnil dolg, se je Andrej zaposlil kot zavarovalniški agent, o čemer Ivan pove: »Oče je prevzel tudi agenturo zavarovalnice Sava, naredil pa je napako, ko se je potem med gospodarsko krizo lotil agenture za privatno Graškovo banko v Ljubljani. Vedno je razmišljal, kje in kako bi lahko še zaslužil in tako vrnil dolg, ki nas je pestil. Upal je, da mu bo to uspelo s provizijo od te banke. Lastnik ali pa direktor te banke je bil neki Grašek. Oče je agitiral med ljudmi, naj vložijo denar v to banko s precej visoko obrestno mero. Ljudje so bili nezaupljivi, oče pa je bil pošten in naiven. Ko je bil v Robu pri Tišlerju, mu je ta rekel: ›Dam, samo če mi pisno jamčiš, da boš ti plačal, če mi Grašek ne bo vrnil.‹ Oče je podpisal. In bankir je po nekaj mesecih bankrotiral. Ker je Tišler izgubil vloženi denar 24.000 dinarjev kot hranilno vlogo v Graškovo banko, je očeta tožil. Sodišče je presodilo, da mora oče Tišlerju nadoknaditi izgubo denarja. To je povečalo naš dolg na približno vrednost kmetije in ostalih osnovnih sredstev. Mama je ublažila možnost, da bi v primeru izterjatve izgubili vse, tako da je vložila hipoteko na pethektarski travnik Breznico. Take okoliščine so prisilile očeta in mater, da izkoristita vse človeške resurse za krmarjenje iz težav.«
Leta 1932 je bil objavljen zakon o zaščiti kmeta, okoli 1933 pa državni odlok, s katerim je država Jugoslavija nekaterim dolžnikom zmanjšala dolg za 50 odstotkov. Tako je Andrej moral odplačati Tišlerju polovico, 12.000 dinarjev, kar pa je bilo še vedno ogromno denarja.
Takrat se je prepolovil tudi Andrejev dolg Miheličem, na 36.000 dinarjev. A je bil še vedno zelo velik in ga je Andrej le počasi odplačeval. Še naprej je poizkušal zaslužiti s preprodajo kožuhovine. Ampak enkrat je nakupil od Miheličev veliko količino kož, ko so bile drage, nakar je cena v tednu dni močno padla in je izgubil veliko denarja. Zdaj je bil Selničanom dolžan še za kože.
Takrat so mu »Ribničani« spet odvzeli Breznico, ki naj bi jo žena Marija dobila nazaj, ko bi se dolg pokril. Tako so leta 1935 podpisali zastavno listino, na podlagi katere je bila vknjižena »zastavna pravica za menični kredit Mihelič Franca iz Selnika 9 do višine 69.000 din«. Obenem so podpisali pogodbo o »prepovedi odtujitve in obremenitve do smrti Kikelj Marije, roj. Mihelič, brez njenega izrecnega dovoljenja«.