Zelo težko delo je bilo oranje. Ivan pove: »Orati so morali trije: eden je vodil konja, oče je plug potiskal v zemljo oziroma oral, tretji pa je moral držati smer točno ob robu, ker njiva ni bila ravna. To je bilo zelo mukotrpno delo. Že ko sem imel šest let, se spomnim, ko sva z očetom orala na Zavodi. Jaz sem vodil konja in bos hodil po strnišču, tako da sem imel od tistega na nogah vse ranjeno.«
Pšenico so žanjice žele s srpi. »Želi smo pšenico in drugo žito, ki ga je bilo potem treba dati sušiti v kozolec, pa domov, pa namlatiti,« pove Anica.
Lojze doda: »Pozneje je tehnologija napredovala, tako da se je žito kosilo s koso, ki je imela ščitnik, tako da je ob zamahu žito padlo na žito, ki je še stalo. Potem je nekdo za teboj to žito pobral in naredil snop. Problem pa je bil, kadar je ob neurju žito poleglo in se ga ni dalo kositi.« Do takrat so namreč uporabljali zelo visoke sorte pšenice in rži, katerih slama je bila pripravna tudi za kritje streh. »Zato so ljudje začeli kupovati, in tudi že mi, italijanska semena pšenice, ki ni imela res, imela pa je tudi nižje bilke, tako da je neurje ni tako poleglo.«
Tudi Stane se spominja: »Ko je oče prvič prinesel pšenico ›italijanko‹, ki je bila zelo kratka, so ga vsi spraševali, le kaj bo s tem? Ampak ta je bila narejena, da ima močan klas, močno zrno, slamo pa čim krajšo, tako da smo jo lahko kosili.«
Po žetvi je bilo treba preostale žitne bilke počistiti, pojasni Lojze: »Mama je večkrat najela dninarice za delo na njivi, na primer pletje korena, ki je zoprno delo. Njiva je posejana z žitom, med žitom pa je posejan tudi koren. Žito se požanje, potem pa je treba vse populiti, kar je ostalo od žita, da lahko koren raste.«
Posebno opravilo je bilo metje prosa – ločevanje zrn prosa od latov s stopanjem po njih. Proso so takrat méli oziroma mencali s pomočjo ročnih stop, ki so jih imeli tudi v Kikljevi hiši. Lojze jih takole opiše: »Te stope so dolge kaka dva metra. Na koncu je lesen steber, ki ima notri izdolbeno korito. Potem je drog, na koncu droga je bet, na katerega si stopil, da je šlo gor, potem si pa prestopil z nogo na to stran, je pa udarilo na proso, da si oluščil luščino prosa, ki je zelo trdo. Dva sta vrtela; eden je vrtil snop odzadaj, drugi je pa mel tisti del s klasjem z nogami, mencal, kot se temu reče. No in običajno so se fantje in punce tako poštrihali, da je eden to vrtel, punca je pa mela tam odspred. In po končanem delu je bila v hiši zabava oziroma malo pojedine.«
Žito so nosili v več mlinov, ki pa so bili vsi precej oddaljeni, pot do njih pa je bila strma, kar je bilo za otroke zelo težko. Lojze opisuje: »Naporno je bilo hoditi v mlin. Najprej smo hodili v Cento pri Robu, to je bilo kakšno uro hoda. Težki tovor žita in moke smo nosili na hrbtu, le poredko smo spotoma peljali z vozom. Najtežje je bilo pozimi, ko je bilo veliko snega. Spominjam se, da mi je malnar, mlinar rekel: »Ko boš domov prišel, daj žakelj dol!« Potem smo hodili k mlinarju v Praznikih; to je pol ure hoda iz Zapotoka, od Četeža desno v grabnu spodaj. Oče se je s tem mlinarjem nekaj skregal, pa smo nazadnje nosili k mlinarju v Podturjak, tudi od Četeža dol.«