Kikljeva kmetija je imela kar precej travniških površin, ampak ko so kosili seno, je bilo truda veliko, sena pa bolj malo, pripoveduje Ivan: »Kmečko delo je vedno težko, na hribovskih kmetijah je pa še težje. Vse smo morali grabiti na roke. Sezona za košnjo je trajala dva meseca, julija in avgusta. Imeli smo dve senožeti, na Breznici in v Lazu, in tam je bilo za pokositi okoli deset hektarov. Da bi vse pokosili v enem dnevu, je moralo deset koscev garati od pol treh zjutraj do pol desetih zvečer. Nakosili so deset ton sena. Ampak to se je le poredko zgodilo, da bi dobili toliko koscev, da bi lahko delo opravili v enem dnevu. Največkrat smo kosili kar sami; mati in oče, potem pa še jaz. V soboto smo kosili, v nedeljo pa sušili. Kositi je bilo v nedeljo greh, sušiti pa ne.«
»Če si imel pokošeno,« pojasni Lojze, »je bil greh, če sena nisi pospravil, ker ti ga je lahko namočil dež. Če je v nedeljo kazalo na dež, je bilo to odpuščeno. Če pa si v nedeljo kosil, se je to smatralo kot delo. Pri nas smo ponavadi pokosili sami; v glavnem oče in mati, kosil je tudi Janez, pa tudi jaz sem potem že kosil. Tudi pospravili smo sami. Le enkrat ali dvakrat smo naredili tako kot večina: dobili so deset koscev in pokosili za deset voz. En kosec je bil dvajset dinarjev na dan. Dvajset dinarjev je bilo drago in oče je menil, da lahko pokosimo sami. V enem dnevu smo pokosili recimo za tri voze. To smo potem sušili, obenem pa že kosili naprej. Tako smo za košnjo ene senožeti za deset voz potrebovali kak teden dni. V senožetih v višjih legah smo kosili le enkrat na leto, v nižjih legah pa tudi otavo. V prejšnjih časih je mraz nastopil prej kot zdaj. Košnja je trajala do svetega Lovrenca, ki je 10. avgusta. Ampak nam se je samo enkrat zgodilo, da do takrat še nismo pokosili ene flike zemlje spodaj. V Lazu in Breznici smo nakosili za dvajset voz sena, čeprav so naložili visoko, tako da je šlo na voz še več.«
Anica pa doda: »V senožetih – Lazu in Breznici – smo kosili samo enkrat na leto, ob njivah pa vedno dvakrat, ker se je ob njivah prej kosilo, saj je vse bolj raslo, v senožetih pa smo tudi pasli živino. Ko je začela rasti otava, smo tam pasli in ni bilo za kositi. V Travniku in Dolgonjivi je bilo poleg njiv kar precej travnikov pa dreves. Tam smo dobili precej sena in otave. V Stevniku smo kosili in grabili za steljo. V senožetih je bilo seno za krmo, v Stevniku pa za steljo. V stelji je bilo veliko praproti in vseh mogočih rastlin. To smo kosili za steljo, sušili, grabili in vozili domov.«
Kadar so kosili, so mati in hčere za kosce skuhale ajdove žgance, se tudi spomni Anica: »Žgance smo naložili v sklede, te pa smo dali v velik jerbas, na glavo in v senožet. H koscem je bilo treba hoditi kar daleč, v Breznico pod Kureščkom ali pa gor v Laz.« Lojze pa doda: »Koscem se je zjutraj ponavadi postreglo ajdove žgance, tudi tam, kjer so imeli po deset koscev. Zjutraj so bili zabeljeni ajdovi žganci, kosilo je bilo pa bogato z več vrstami hrane.«
Dela ni zmanjkalo niti pozimi. »Pozimi smo postiljali steljo pod živali v hlevu,« opiše Anica. »Shrambo za steljo smo imeli zgoraj nad hlevom. Skozi eno luknjo se je metalo dol v hlev in se je postlalo pod živali, enkrat na dan. Na koncu je bila še ena luknja, skozi katero smo metali gnoj, in tam je bilo zunaj gnojišče. S tistim smo gnojili njive.«