Na Kikljevi kmetiji v Zapotoku ni nikoli zmanjkalo dela. Že majhni otroci so pridno pomagali pri raznih kmečkih opravilih: pri obdelovanju polja ter pobiranju in shranjevanju pridelkov, pasli so živino, pa tudi pomagali v gozdu.
Anica se spominja: »Že s petimi ali šestimi leti sem pasla živino. Plezali smo po drevesih, prepevali in se drli, kurili ogenj, to je bilo luštno. Zelo rada sem splezala na drevo in na ves glas prepevala narodne pesmi. Pasli smo zmeraj na pašniku v Stevniku, kravo in tudi konje, kadar so bili prosti. Živino smo napajali v Stanu nad šolo, še naprej pod hudo strmino pa je izvir Žegnani studenec, ki je na naši zemlji. Dopoldne sem bila na paši ali na polju, popoldne pa v šoli.«
»Mi smo imeli za pašo Stevnik pod Kureščkom, kamor smo običajno hodili sami past, ker tam ni bilo dovolj sosedov. Proti Zelipi pa so se zbirali pastirji skupaj in delali lumparije,« pove Lojze.
Tudi dve leti mlajši Stane je pasel živino – od svojega šestega leta do leta 1942. Pomagal pa je tudi pri opravilih v hlevu in v gozdu. »V Stevniku je bila tudi hosta, ki smo jo hodili čistit,« pove Anica. »Vsako leto smo hodili čistit podrast, da so drevesa lepše rasla. Včasih smo šli z očetom, včasih pa sami.«
Dekleta so pomagala materi pri kuhi in drugih domačih opravilih. Anica pove: »Spomnim se, ko sem bila še čisto majhna in sem hotela lupiti krompir. Učili so me, da ga je treba olupiti čisto na tanko, saj ni smelo nič od hrane iti v nič, čeprav so olupke pojedli prašiči. Hodila sem k Rihtarjevi*, ki je bila šivilja, in tam sem se naučila štrikati in kvačkati. Prve nogavice sem naredila, še preden sem šla v šolo.
Ko se je rodil Tone, sem imela pet let. Ostali so bili na polju ali v delavnici, jaz pa sem doma pazila dojenčka, mu dajala hrano in dudo in ga povijala. Takrat se ni povijalo kakor zdaj. S širokim povojem sem vsega povila kot štruco, od ram do konca nog. Otrok ni mogel z nogami in rokami nič, samo glavo je lahko premikal. Samo glavica je gledala ven. Z rokami in nogami je lahko mahal samo, kadar je bil odvit. Včasih, kadar mi je zmanjkalo plenic, sem ga povila kar v tatovo srajco. Ko sem dojenčka povila, sem ga položila v zibelko in mu dala piti. Potem sem z nogo poganjala zibko. Zibelka je imela povišane stranice, noge pa tako zavite, da se ni mogla prevrniti, ko si z nogo pritisnil dol. Takrat so bile tiste zibeli v modi. Ko je bil Tonček malo večji, sem šla z njim tudi k prijateljici in ga pazila tam.
Bila sem še majhna, ko sem prvič nesla škafič vode na glavi. Škaf je bil majhen, narejen za majhne otroke. Mama mi je pokazala, kako se dene na glavo svitek in na njega škaf, napolnjen z vodo. Problem mi ni bila niti teža vode niti ravnotežje, ampak to, da je pri vsakem nagibu glave iz škafa pljusknila voda in me polila. Ker je bila studenčnica mrzla, se je glava samodejno nagnila na drugo stran in me je voda polila še tam. Jokala sem na ves glas in kolikor sem mogla hitro hodila proti domu, kamor sem prišla vsa mokra in objokana, nekaj vode pa sem le prinesla. Med potjo sem srečala naše konje, ki jih je brat peljal napojit, in eden se je ustavil in me sočutno polizal po obrazu. Polivanje se ni več ponovilo. Zapomnila sem si, da je treba, ko hodiš s škafom na glavi, glavo držati čisto na miru.«
Vodo so sicer nosili iz bližnjega izvira Rupa, o katerem Lojze pove: »Vodo smo nosili iz Rupe, grabna pod našo hišo, kjer je še vedno studenec. Vodo smo vlekli ven s korcem. Poleg studenca je bilo leseno izdolbeno korito, kjer so napajali živino. Leta 1932 so korito obzidali, pa tudi izvir. Pred tem so bili okoli studenca le kamni. Izvir so uporabljali tako za gospodinjstva, so vodo ženske domov nosile, kot tudi za napajanje živine, tako da je včasih v Rupi zmanjkalo vode. Takrat je bilo treba počakati nekaj ur, da se je voda natekla, ali pa so šli ponjo v oddaljeni Stan pri šoli.«
* Jakičevi