Kikljevo posestvo v Zapotoku je bila srednje velika hribovska kmetija s približno štiridesetimi hektari zemlje. Od tega je bilo šest hektarov gozda, deset hektarov senožeti, enajst hektarov steljnika oziroma pašnikov, preostala zemlja pa je bila obdelovalna.
»Steljnik ni travnik,« pojasni Lojze; »tam raste nekaj gozda, dreves in listje, steljnik pa se reče zato, ker se je tam kosila stelja za živino. Gozd pa je bil rezerva za skrajno silo, da si lahko v stiski prodal les. Ampak da bi kaj zaslužili, se je izplačalo samo, če smo ta les sami obdelali.«
Andrej Farkaš v knjigi Kurešček iz leta 1941 piše, da v vaseh pod Kureščkom »poljedelstvo nikakor ni na zadovoljivi višini«, ker »debelina humusa znaša ponekod jedva par centimetrov. Zraven so padavine zelo neenakomerne, a kar je glavno: nadmorska višina je znatna in ornice silno malo, manj kot desetina celotne površine. Ker prej pritisne mraz, ne more biti govora o tem, da bi mogla npr. znatno uspevati koruza; tudi ajda pogosto ne obrodi zadovoljivo. Med žitaricami nikakor ne prednjači pšenica, marveč rž; največ pa se pridela krompirja, ki je najmanj občutljiv.«
Kikljevi so na njivah pridelali veliko poljščin, ki so jih potrebovali za hrano – za številno družino ter za kosce in druge delavce pri večjih opravilih – in za krmo živine. Lojze pove: »Pšenica in rž sta dobro uspevala. Imeli smo nekaj rži, največ pšenice, precej prosa, tudi ječmen in koruzo. Ajde smo prav tako imeli kar dosti, ampak večkrat se je zgodilo, da je prezgodaj zapadel sneg. Pridelali pa smo zelo veliko fižola in krompirja, ki smo ju tudi prodajali. Ko je bil kevder premajhen, smo krompir zakopali v zemljo zadaj za skednjem, je potem vzdržal. Sadili smo veliko zelja in manj repe. Tudi korenje, peso in rumeno kolerabo. Zelje je bilo pozimi glavna hrana. Vsako jutro so bili pozimi za zajtrk žganci s kislim zeljem. Kislega zelja smo naredili za dve veliki kadi. Postopek je bil naslednji. Šli smo na njivo po zelje, ga pripeljali domov in zmetali v sobo. Potem smo ga morali naribati na roke na velik ribež. Nato smo si morali dobro umiti noge in tlačiti to zelje. Potem smo ga posolili, dali v kad, na vrh pa položili deske in velik kamen. Imeli smo odlično klet, tako da je bilo kislo zelje zelo okusno.«
Anica doda: »V jeseni smo sejali žito, pšenico in rž, za čez zimo. Spomladanskim posevkom se je reklo ranina; ti so zrasli bolj hitro. Prvič smo orali spomladi, pa še večkrat čez leto, ker so bila različna obdobja za sajenje posameznih rastlin. Pridelovali smo ajdo, ječmen, pšenico, rž. Takrat je bila ržena moka cenjena. Tudi dosti detelje, pa seveda korenje in krompir za hraniti prašiče. Na Breznici smo imeli na ravnini dve njivi, sicer pa je bila Breznica senožet. In v Lazu je bila senožet. Imeli smo posamezne njive z nemško deteljo za krmo in kolobarjenje. Deteljo smo sušili v glavnem na kozolcu v Dolognjivi, ker se suši bolj počasi kot trava.«
Poleg kozolca – samca s šestimi okni in podstreškom – so na Dolgonjivi imeli tudi vrt z vso zelenjavo in začimbami za domačo kuhinjo. Lojze se spomni: »Mama je z očetom hodila na sejem v Dobrem polju pri Svetem Antonu, kjer je nabavljala koren, pa te razne dišave, pa semena; bil je vsako leto en velik sejem, tam se je veliko prodajalo, tudi živali, s cele Dolenjske so prihajali. Posebnost na naši njivi je bil mak, ki je naredil velike glave, potem pa smo to zmleli in uporabljali za potice.«
Potica je bila seveda redko na mizi, le ob največjih praznikih, moral pa je biti kruh, še pove Lojze: »Jedlo se je trikrat na dan, kruh je bil več ali manj na razpolago, imeli smo mleko od krav. Prehrana je bila dosti pestra pa dosti kmečka, žganci, zelje, krompir, včasih tudi meso. Tako da lačni nismo bili, kakšen pa tega ni imel, veliko je bilo takih.«
Anica opiše peko kruha: »Mama je enkrat na teden pekla kruh. Imeli smo veliko posodo za mesiti kruh. Nismo uporabljali za vsak kruh nov kvas, ampak se je od zamesenega kruha dalo malo testa v neko posodo in to je bilo za naslednjič.« Lojze pa doda: »Ko je mama spekla kruh, je vmes dala krompir, da je kruh vzdržal dlje časa. Tako je bil bolj svež. Kruh pa je mesila v ›metrgi‹, ki nam jo je naredil mizar – to je bila miza, v kateri je bilo notri globoko vdolbeno. Pokrov je dala stran in v tem globokem predalu zamesila testo za okoli sedem hlebcev kruha.«