Na Kikljevi kmetiji so si veliko pomagali tudi z zdravilnimi zelišči, o čemer največ pove Anica: »Tam, kjer smo imeli zelenjavo za kuhinjo, je bilo posajenih tudi veliko raznih zelišč: veliko pelina, meta, obvezno žajbelj. Iz pelina so večkrat naredili razne pijače in čaj. Žganje so veliko delali z zelišči. Sladkor se je popeklo na kozički, da je porjavel; to se je zalilo z žganjem in to smo pili po žlički, kadar smo bili prehlajeni. Ta karamel je takoj pomagal proti hudemu prehladu in visoki vročini. Ali pa se je popečen sladkor zalilo z mlekom in dodalo žajbljeve liste. Ko si tisto popil, je vnetje popustilo.« – »Pa še sladko je bilo!« pristavi Lojze.
Anica spet povzame: »Imeli smo tudi por, čebulo, drobnjak. Včasih je mama spekla kruh z drobnjakom. Pekla je tudi ocvirkovec, zamešeno testo, ki ga je razširila, namazala z ocvirki in drobnjakom, zavila in spekla. To je bila prava poslastica. Delala je tudi štruklje z drobnjakom. To je bilo tudi zdravilno, ker je drobnjak sorodnik čebule.
Oče je veliko govoril, kako si pomagaš v naravi, da lahko preživiš. Poznal je veliko zdravilnih rastlin; v tem je bil velik strokovnjak. To se je naučil v Rusiji, pa tudi v vojnem času, ko so si morali ljudje sami pomagati in so nabirali in gojili razna zelišča.
Lojze doda: »Mama jih je tudi veliko poznala. Spomnim se, da smo uporabljali lapuh, pa smrekovo smolo, ki ti je vzela ven gnoj iz turov. Uporabljali smo tudi neke rože, ki so imele liste kot prst, in so tudi zdravilne. Tudi arnika je čudovito zdravilo, namočena v žganje, uporablja se za rane pa tudi za druge stvari.«
Anica: »Tudi sosedje so imeli zelišča. Takrat se je zdravilo z zelišči. Zdravil in zdravnikov ni bilo, bili so v Ljubljani, ljudje pa niso imeli denarja za zdravnika, niti prevoza za bolnika v Ljubljano. V šoli so nas cepili proti črnim kozam; to je bilo takrat edino cepljenje.
Oče je imel hudo sklepno revmo, ki jo je dobil v Sibiriji. Tam so živeli v takih pogojih, da bi bil čudež, če ne bi dobil nobene bolezni. Kadar je imel zelo hude bolečine, je mama proti večeru zakurila peč, in ko se je dovolj segrelo, je razširila žerjavico po vsej površini. Potem je žerjavico pobrala ven in peč očistila, noter pa dala malo slame in odejo. Oče je potem zlezel v razgreto peč. Mama jo je zaprla, saj je imel dimnik za zrak. Notri je bil kar precej časa, nakar je mama peč odprla, mu vrgla noter rjuhe in odeje, da se je zavil, potem pa so ga potegnili ven kot štruco kruha in ga odnesli na posteljo. V postelji se je ponoči ohladil in zjutraj je bil zdrav, ga ni nič več bolelo! To so v Sibiriji delali domačini in oče je to videl. Bilo je res učinkovito.«
»Oče je zaradi hude revme nekaj časa hodil na berglah,« še pove Lojze, »ampak je tudi na berglah prišel na njivo! Res je včasih zlezel v peč, so pa tudi greli opeko za v posteljo. Uporabljali pa so tudi termofor, ko smo ga kupili.«