Junija 1935 se je na Kikljevi domačiji rodil še Tone, ki je bil že sedmi otrok. Da bi se preživeli in vrnili dolg za kmetijo, so morali vsi družinski člani trdo delati. Jože Germek pove: »Z dedom Andrejem smo se zelo dobro poznali in smo bili prijatelji. Bil je človek in pol. Ukvarjal se je z opeko in je veliko hodil naokoli za poslom, zato ni mogel toliko delati doma na kmetiji. Mati Marija je bila zato reva, saj je imela veliko družino. Tudi otroci so bili še vsi mladi, pa so trdo delali doma na kmetiji. Da bi se preživeli, so morali še v nedeljo razvažati opeko. Vsa naša poslopja so bila pokrita s Kikljevo opeko, ki so jo sami speljali sem z vozmi. Družina je preživljala res bridke čase.«
Lojze: »Kakor hitro smo otroci malo zrasli, nas je oče že vključil v delo. Zaradi dolga smo bili v težkem socialnem položaju, živeli smo na robu pomanjkanja. Morali smo trdo delati, da smo se preživeli in ostali na kmetiji, saj smo bili večkrat na tem, da nas vržejo na cesto. Oče je bil zelo delaven. Začel je delati zgodaj zjutraj. Kadar smo šli v Ljubljano peljat drva in sem šel z njim, vem, da je vstal že ob dveh. Delal pa je do poznega večera. Nam pa tudi ni preveč prizanašal. Najbolj me je motilo, da smo morali delati tudi ob nedeljah, ko so imeli drugi prost dan. Sobote so bile tako ali tako delavne, pri miru pa nas ni pustil niti v nedeljo. Morali smo iti ali pospravljat seno ali pa vozit, je že kaj našel. Mene je to zelo jezilo, ker so moji vrstniki takrat imeli prosto. Zbirali so se v vasi, imeli kakšno igro ali pa kakšno drugo zabavo. Včasih sem šel na svojo roko zjutraj ven in se šel smučat. Pozno zvečer sem prišel domov ves moker od snega. Včasih je bila zato huda ura, včasih pa ne. Poleti nas je oče običajno prišel klicat, ko se je začel delati dan. Rekel je: ›Fantje, ura bo šest, vstat, gremo!‹ V resnici je bila ura komaj štiri ali pol petih, ampak ko smo mu to oporekli, se je namuzal, da se ni zlagal, saj ura še ni šest. Ko nas je naslednjič spet prišel budit, češ da bo ura šest, mu nismo več verjeli, ampak to nam ni nič pomagalo. Z milo ali silo nas je spravil pokonci in smo šli na delo.«
Ivan: »Pri nas nikoli ni bilo šest delovnih dni in nedelja za počivanje, kot je to ustvaril Bog. In delo je bilo težaško. Ker sem bil najstarejši otrok, je največ dela padlo name. Čez teden smo imeli vse dneve zasedene za izdelovanje opeke in obdelovanje zemlje, vikend pa sem moral izkoristiti za dovažanje cementa. Jaz sem delavcu mazal za opeko, ampak jih ni mogel narediti več kot toliko naenkrat, ker bi se sicer posušilo. Zato sem moral biti cel dan zraven, pa morali smo iti kopat pesek v peskokop, pa nositi vodo … Od vseh v vasi smo mi največ delali in garali. V drugih družinah so v glavnem vse dobili ali podedovali od staršev. Pri nas je bilo čisto drugače. Bilo nas je devet otrok, in oče zemlje ni prodajal, kot so jo nekateri, temveč jo je kupoval, in jo odplačeval po obrokih. Bil pa je tudi veliko angažiran zdoma, ko bi moral biti bolj doma.«
Anica: »Zgodaj smo se morali naučiti delati, še majhni; ni bilo, da bi gledal, kako drugi delajo. Dela ni zmanjkalo nikoli. Pri nas smo otroci delali več od vrstnikov, ker smo imeli poleg kmetije tudi delavnico. Zemlje pa tudi ni bilo tako malo in je bilo treba vse obdelati, ko je prišel čas. Sicer pa smo imeli lepo otroštvo, saj sta nas starša imela zelo rada. Kot družina smo bili res družina. Res smo veliko delali, garali, ampak vedeli smo, da smo kot družina skupaj.«