Težko breme skrbi za številno družino je nosila tudi žena Marija, še toliko bolj, ker je Andrej veliko hodil okoli zaradi posla in družbenih aktivnosti.
Ivan jo takole opiše: »Naša mama je bila zelo pridna, sposobna, hrabra in izredno potrpežljiva ženska. Bila je skrbna mati. Bilo je veliko otrok in težko je bilo za denar. Oče pa je bil tak, da je, ko je na primer prišel v družbo – in v družbi je bil veliko, saj je naokoli prodajal opeko in kože – plačal liter vina za dvanajst dinarjev, kar takrat ni bilo malo denarja. Zaradi težav, ki jih je imel z odplačevanjem dolgov in vzdrževanjem velike družine, je večkrat stresal srd tudi nad nami, mama pa se je vedno zavzela za nas otroke. Oče in mama sta se res imela rada. Bila sta enkraten par, držala sta skupaj. To se vidi v težkih časih. Čeprav se je oče marsikdaj znašal tudi nad njo, ga je vedno podpirala. Tudi kadar je bilo najtežje, mu je bila v oporo in pomoč.«
Lojze: »Mama je bila delavna kmečka ženska. Skrbela je za nas in nas imela rada. Nikoli ni potožila, čeprav je bila velikokrat v stiski. Nikoli ni obupala, vedno nam je stala ob strani. Doma je poleg gospodinjskih opravil skrbela za prašiče in molzla krave. Opravljala je tudi vsa kmečka dela na polju in v gozdu. Ob košnji je Andrej pokosil za dva človeka, ona pa ni nič zaostajala za njim. Očeta je imela rada, čeprav sta se kdaj tudi sporekla. Kadar je bilo treba, mu je vedno stala ob strani. Za razliko od očeta je bila bolj mirne narave.«
Anica: »Tudi mama me je imela rada, jaz pa sem ji rada pomagala pri delu. Imela je zelo veliko dela. Doma je prala perilo in skrbela za prašiče, delala pa je tudi na polju. Zjutraj je šla na njivo, jaz pa sem dala kuhat, kar sem lahko, in vse pripravila za kosilo. Ko je mama prišla domov, je samo končala, da je bilo hitro kuhano. Če si kdaj kaj potreboval, ali pa če ti je bilo hudo, si lahko povedal. Starša sta nas od malega učila: ›Samo pošteni bodite.‹ Ta rečenica je stalno odmevala v naši hiši: ›Samo pošteni bodite!‹ Oče je vedno govoril: ›Bodi pošten. Če si pošten, ti nikoli nihče ne more ničesar očitati. Vsakomur lahko pogledaš v oči. Če se samo enkrat pregrešiš in to nekdo izve, ti bo to zmeraj naprej metal.‹«
Tudi Marija je otroke vzgajala, da morajo biti pošteni. Tone se spominja: »Očetu sem včasih ukradel kakšno cigareto in kot drugi pamži kadil. Mama je enkrat kupila več pakeljčkov in jih postavila v sobi. Od teh sem res dve ukradel, in ker je videla, da cigarete niso na pravem mestu, jih je skrila drugam, potem pa na to čisto pozabila. Pozneje jih je zaman iskala, in ker je mene že poznala, me je obtožila. Takoj sem priznal, da sem dve cigareti vzel, drugih pa ne. Začela me je tepsti, ker ni marala lažnivca. Tako me je tepla, da kmalu nisem vedel za sebe. Od mene je hotela priznanje, jaz pa sem stalno zanikal. Ko se je že ustrašila, da ne bom preživel, me je pustila. Čez nekaj dni je našla tudi cigarete in se spomnila, da jih je skrila sama. Bilo ji je zelo žal.«