Poleg delavca, ki ga je Andrej najel, je v delavnici za strešno opeko veliko delal tudi sam, kmalu pa tudi že otroci. Prvi se je v delo vključil najstarejši Ivan, ki ga takole opiše: »Na roko smo morali narediti 400 do 425 ceglov na dan, od štirih zjutraj do devetih ali desetih zvečer, naš zaslužek od tega pa je bil borih 20 dinarjev. Garali smo pa ... Najprej je bilo treba s krampi nakopati pesek v našem kopu. Pesek je namreč moral biti ravno pravšnji, oster in ne pomešan z zemljo, pa spet ne preoster s skalami. Morali smo ga nakopati, presejati in pripeljati domov. In mi smo garali že kot otroci; mene je vsako jutro ob petih zjutraj dvignil ta, ki je šel delat cegel. In sem moral iti plate mazat pa malto mešat. V soboto smo delali tako ali tako, v nedeljo pa sva šla z Jesihovim kopat pesek; kopala sva v isto luknjo, da sva to malo razrahljala, eden, pa drugi, pa eden, pa drugi ...«
Tudi Lojze se mukotrpnega dela živo spominja: »Čim sem začel nositi hlače, sem že bil v delavnici. In ko sem bil malo večji, sem že dvigoval 50-kilske vreče s cementom, pa delal malto in stregel temu, ki je delal opeko, pa še v šolo sem hodil. Iz šole sem šel večkrat spet naravnost nazaj v delavnico, tako kot zjutraj pred šolo. Ko sem enkrat popoldne prišel domov in smo čakali večerjo, sem kar za mizo zaspal. Jesihov Janez, sin od tete, ki je delal opeko, me je vsako jutro prišel budit. Enkrat me je prišel iskat v senik, kjer smo otroci poleti večkrat prespali. Pa sem mu rekel: ›Pridem za tabo.‹ Ko je odšel, sem se obrnil pa zaspal. Potem je prišel pome čez pol ure. Drug dan me pride budit in jaz mu spet rečem: ›Pridem za tabo,‹ on pa: »Nič ne boš za mano hodil!« in me je prijel, dvignil, postavil in rekel: ›Greva!‹ In tako je bilo.
Moje prvo delo v delavnici je bilo, da sem z nafto namazal ›plate‹ oziroma ›modle‹, da se opeka ni prijela. Ko sem nekoliko odrasel, sem postal pomožni delavec – ali glavni pomočnik, kakor se vzame. Moral sem pripraviti malto in vse ostalo, kar je potreboval delavec za izdelovanje opeke na mašini. Imeli smo posebno mero, s katero sem v malto stresal ravno prav cementa, peska in vode; razmerje je moralo biti vedno enako. Potem je delavec malto samo s kelo noter dal v model in s ›štosnikom‹ potem tisto potlačil in zravnal – na koncu pa še dvakrat poštepál s cementom, zgladil vrhnjo stran, da je bila površina gladka, ker je moralo biti gladko, da dež ni pronical.
Dnevno je bilo mogoče narediti štiristo opek in osem žlebnikov. Za takšno količino opeke je bilo potrebno veliko peska, ki smo ga pridobivali na naši zemlji v kamnopesku nad Žegnanim studencem in pozneje v Zelipi. Za opeko smo rabili tudi veliko vode, ki smo jo morali dovažati iz Stana, kakih petsto metrov stran. Za to smo imeli nekakšen sod na kolesih, s katerim smo vozili vodo v delavnico, da smo lahko delali malto. Ko je bila opeka gotova, jo je bilo treba en teden škropiti.«
Ko je imela Anica deset let, se je v delo vključila tudi ona: »Pozimi, ko ni bilo paše, smo delali vsi tudi v delavnici. Tamajhni smo mazali železne plošče, modele za opeko, z oljem, da se ni prijelo. Ko so se strešniki posušili, je bilo treba izprazniti modele, potem pa zlagati strešnike na police, da so se tam še nekaj dni sušili, nakar smo jih pobirali dol in zlagali eno opeko na drugo. Ko smo spraznili police, smo gor naložili spet novo opeko. Vse je bilo utečeno in racionalizirano; vse je bilo porazdeljeno, kje je kaj.«
Lojze nadaljuje: »Narejena opeka je bila v približno petih dneh toliko osušena, da je bila pripravljena za transport. Če je recimo kupec imel večjo streho, je rabil tudi do štiri tisoč opek, da pokrije streho. Za to smo morali delati deset dni po cele dneve. Večino opeke smo kupcem dostavili na dom. V Zapotoku je bila cena tri krone za eno opeko; če smo jo kam vozili, je bila pa en dinar – ker dinar je takrat nekaj pomenil; en dinar so bile štiri krone.
Najbolj hecno je pa to, da je marsikdo rekel: ›Žlebnjaki bodo pa za povrhu.‹ Tako je eden, ko je že pokril streho na vrhu z obeh strani, da je bilo treba položiti samo še žlebnjake, rekel očetu: ›Te mi boš pa za povrhu dal.‹ Pa pravi oče: ›Točno, po vrhu ti jih bom dal!‹ – ker gredo žlebnjaki na vrh. Ker to je bil denar! En žlebnjak, ker ga je bilo tudi bolj težko narediti, je bil osem dinarjev, ena opeka je bila pa 75 par. Si moral biti kar mojster, da si žlebnjak sploh naredil, ker to ti je dol lezlo, če nisi imel pravega materiala, pa če nisi pravilno delal z njim.«