Zakon o zaščiti kmetov (1932), ki naj bi zaustavil propadanje kmečkega gospodarstva, je imel le delne rezultate. Medtem ko so se drugi dolžniki reševali tako, da so prodajali dele svojih posestev, je Andrej še naprej investiral, saj zgolj s kmetijo ni imel možnosti, da odplača dolgove. Opustil je kožarijo in se odločil, da odpre domačo obrt – izdelovanje cementne strešne opeke. Krizo so namreč lažje preživljali kmetje, ki so imeli še kakšen dodatni obrat, Andrej pa je videl, da na Ižanskem nekateri zaslužijo z občasnim opravljanjem krovskih del pri še vedno številnih s slamo kritih poslopjih za sovaščane ali v ožji okolici. To je bil v Zapotoku in okolici vsekakor potencialno dober vir zaslužka.
Toda odprtje takšne obrti je bil velik podvig, saj je bilo dela na kmetiji veliko, otroci pa še majhni. Okoli leta 1931 je Andrej nabavil stroje – štiristo kalupov in tri »mašine« za strešno opeko – ter postavil delavnico sredi vasi, na križišču potov. Za izdelovanje opeke je imel najetega delavca; to je bil najprej Jernej Kikelj, Andrejev nečak, ki je živel v sosednji hiši z mamo Marijo in očimom Logarjem. Pozneje je Jernejevo delo prevzel »Jesihov« Ivan Oblak, sin Andrejeve sestrične iz druge sosednje hiše.
Tudi pri Jesihovih so po prvi svetovni vojni preživljali težke čase. Oče Franc je leta 1918 umrl za pljučnico, nakar sta Jesihova mati in hčerka Marija ostali sami v hiši, ki je bila skoraj brez zemlje. Stane pove: »Njena ›hiša‹ je bila čisto ob poti. Za hišo je bil gnoj, takoj za njim pa je bila še ena hiša, katere polovica je bila črna kuhinja, polovica pa štala za koze; iz kuhinje si prišel v štalo.«
Življenje za male kmete in kajžarje ni bilo po vojni nič lažje, povzema Gestrin v Svetu pod Krimom. Prebivalci krimskih vasi so od nove države pričakovali agrarno reformo in hitro spremembo na boljše, a so se bridko razočarali. Oblasti so agrarno reformo močno zavlačevale in jo izvajale starim lastnikom v prid. Na podkrimskem območju so od agrarne reforme le redki kmetje imeli korist in so dobili le malo zemlje oziroma gozda. Poiskati so si morali dopolnilni dohodek, mnogi pa so delali kot dninarji, hlapci in dekle ter kot sezonski delavci v bližnjih krajih v času košnje, pospravljanja poljskih pridelkov in mlačve žita.
Da bi se preživeli, sta tudi Jesihova mati in hčer opravljali priložnostna dela kot dninarici. Hči Marija se je leta 1921 poročila z Janezom Oblakom, tesačem iz Nove vasi na Notranjskem, ki se je priženil k njej v Zapotok. Leta 1923 sta dobila sina Ivana, Janez pa je kmalu po tem odšel na delo v Francijo.
Justina Rutar pove: »Jesihovi sta naredili, kolikor sta le mogli. Jesihova mater je bila tako pridna, da je gredoč domov, če je kje grabila, spotoma privlekla malo drv za kurjavo. Tudi Jesihova Micka je bila pridna.« Stane doda: »Spominjam se Jesihove mame, s katero sva skupaj hodila nabirat gobe. Slabo je videla, ampak je imela nekakšen občutek za gobe. S palčko je pobrskala in mi rekla: ›Daj no, odkrij tole listje,‹ pa je bil spodaj jurček. Jaz sem pasel, ona pa je pobirala gobe.«
Lojze pa o Jesihovi teti pove: »Imela je dve njivi, ki smo ju mi orali, ona jih je pa obdelala, tako da je zmeraj nekaj pridelala, recimo krompir, tako da se je lahko preživljala. Tudi pri nas je veliko delala, recimo pletje, saj je bila kot član naše širše družine, in je tudi na ta način že bila nahranjena. Je bila pa praktična ženska, zelo priročna. Ko se je obrezovala repa, je ona tri repe obrezala, ko bi jaz recimo samo eno, ker sem bolj počasen.«
»Jesihov sin«, Ivan Oblak, je torej postal delavec v Kikljevi »opekarni«. Posla v delavnici je bilo veliko, saj je bila večina hiš v okolici še vedno krita s slamo. Lojze pove: »Oče je imel veliko poznanih ljudi in vse okoliške vasi so kupovale v glavnem pri nas. Druge opekarne, ki so bile naša konkurenca, so izdelovale opeko iz gline, ilovice, mi smo imeli pa cementno. V teh krajih so v glavnem kupovali pri nas.«
Ivan pa se spomni: »Pri sv. Primožu v Rutah, cerkvi pod robarsko faro, so pokrivali streho. Oče si je mislil, da bodo ljudje bolj kupovali od njega, če bodo videli, da je cerkev krita z njegovo strešno opeko. Zato jo je dal zelo pod ceno, po 65 par za postavljeno opeko, nas pa je ena opeka stala 75 par.«