Za dostavljanje opeke so pri Kikljevih potrebovali dobro vprežno živino. Njihovi konji so bili dnevno vpreženi, saj so jih rabili ne le za dovažanje materiala in razvažanje izdelane opeke, temveč tudi za delo na kmetiji in v gozdu.
Ivan pove, kako je oče Andrej fural na začetku: »Konje je imel oče dobre in močne. Veliko so prevažali hlodovino. Oče je največ fural iz Grofovskega gozda v Mokrcu na žago na Golem. Zanj je večinoma fural naš hlapec Štraus, ki je skrbel za konje. Konje so dobro hranili z ovsom in koruzo, ker na furanju ni bilo časa za krmljenje s senom. V našem hlevu so bili ti konji v nedeljo in včasih ponoči, sicer pa so bili na žagi v hlevu za furmane.«
Lojze pristavi: »Takrat smo otroci bili še manjši, pozneje smo pa mi ›furali‹. Furanje je pomenilo, da si s konji nekaj prevažal z vozom, recimo ko sva z očetom v Ljubljano drva peljala. Oče je pozneje malo fural, furali smo mi. Je pa oče tudi imel problem, ker je enkrat premlatil konja, ki si je to zapomnil in ga potem ni maral in ga je šavsnil. Tako da je potem zmeraj pošiljal furat mene.«
Seveda je »fural« tudi Ivan: »Že kot mulec sem hodil z vozom po cement na Škofljico in v Ljubljano. Oče mi je enkrat rekel, ko sem bil star štirinajst let: ›Ko boš šel k Verovšku, moraš tam iti okoli policaja, da ne boš šel pred njim. Če te bo policaj ali pa žandar vprašal, kje je oče, reci, da gre za teboj in bo prec prišel.‹ Tam sem moral naložiti tisoč kil cementa. Bil sem bolj šibak, ne preveč fizično razvit, a sem moral tono cementa naložiti na voz čisto sam. Dokler so bile vreče tako visoko, da sem si jih lahko potegnil na prsa, je še šlo, ko pa sem jih moral dvigovati s tal, je bilo res težko. Na Igu sem moral petsto kil zložiti z voza in sem jih pustil v neki veži, ker konja v hrib ne bi mogla peljati celega tovora. Tako sem šel v soboto po cement v Ljubljano, v nedeljo pa spet na Ig po preostanek cementa.«
Lojze pa se spominja furanja ob razvažanju opeke naročnikom: »Spomnim se, da sem vozil opeko v kraje od Roba proti Rašici: Bavdek, Gradišče, Knej, pa še kam, ker smo te kraje v glavnem mi pokrivali z opeko. Čudim se, da me je oče pustil, da sem sam vozil, ko sem imel vsega dvanajst ali trinajst let. To je bilo odgovorno in tudi nevarno – sploh na tisti strmini pred Robom, ko se lahko ubiješ. Ampak oče ti je kar dal zadolžitev in ni bilo kaj.«
Anica še pove: »Nekajkrat sem šla z Lojzom, ko je peljal strešnike kupcem. On je spredaj vodil konje, jaz pa sem žlajfala voz na večjih strminah po poti. Na poti v Rob so za Osredkom navzdol hudi ovinki in strmina. Pred ovinkom sem morala pravočasno zavreti, sicer bi se vse skupaj zvrnilo dol. Vozili smo tudi v Turjak.«
Vožnje v Turjak se spomni tudi Lojze: »Enkrat sem pa peljal opeko v Turjak, in sicer poštarju, ki je nosil pošto tudi nam v Zapotok, dvakrat na teden. Malo naprej od gostilne, od križišča, pod cesto, je poštar, pisal se je Gašper, delal hišo in jaz sem mu pripeljal cegel. Ko smo to razložili, je pa gazdarica povabila, naj gremo noter. Potem se posedemo in prinese eno skledo, zvrhano, ker takrat se je iz ene sklede jedlo, notri pa nekaj rumenega. Pri sebi sem si razočarano mislil: ›Porkamadona, spet je ta koruza, koruzni žganci,‹ – bil je pa šmoren! To sem bil tako presenečen, da že dolgo ne. Tega še do danes nisem pozabil.«
Druga Lojzetova anekdota pri furanju pa je bila komična: »Oče me je velikokrat poslal, naj grem naprej sam: ›Ti pojdi domov, jaz bom že prišel,‹ ker je zmeraj imel še kakšne opravke. In v tisti hosti, ko prideš z Golega pod Kurešček, sem jaz šel domov s konji, pa me je nekam prijelo, sem se šel usrat. Pa prideta dva žandarja: ›Kje si bil?‹ – ›Tamle gor.‹ – ›Kaj si počenjal?‹ Sem rekel: ›Vam bom pokazal.‹ In sta šla z mano. Ker takrat nisi smel imeti vžigalnikov, pa še drugih stvari, ki so bile prepovedane in so z njimi prekupčevali, in so to iskali. Ampak nista nič našla, jaz sem jima pa torto pokazal.«