Jurijev sin Martin Kikelj se je kot »četrtzemljak«, torej lastnik četrtinske hube, leta 1814 priženil v Iško Loko, v hišo številka 6. Z dvema ženama je imel osem otrok, a so štirje umrli še majhni, dva od njih zaradi božjasti. Prvo ženo mu je pobrala dolgotrajna vročina, drugo živčna mrzlica, on pa je umrl doma leta 1873, »onemogel od starosti«. Kmalu po njem je umrla še njegova tretja žena, s katero nista imela otrok, in po tistem na tej domačiji Kikljev ne najdemo več.
Martinov sin Janez je leta 1851 poročil Marjeto Terbuhan in se preselil v drugo hišo v Loki, na številko 11. Marjeta mu ni rodila otrok in je leta 1861 umrla – kot vzrok smrti je navedeno »grdo ravnanje«. Janez se je naslednje leto vdrugo poročil z Nežo Kovač, s katero pa sta dobila šest otrok. Postal je polzemljak, toda v drugi polovici devetnajstega stoletja je vladala huda kriza kmeta zaradi prezadolženosti, v katere primežu se je očitno znašel tudi Janez. Časnik Slovenec je namreč v letih 1875 in 1880 dvakrat objavil izvršilno dražbo njegove nepremičnine v Iški Loki, z zneskom 5421 goldinarjev. Prvič se je Janez prodaji izognil, drugič pa je bilo morda Kikljevo posestvo v Loki 11 prodano na dražbi.
O Janezu Kiklju najdemo zanimivo anekdoto v Slovencu, v prispevku »Grozno bogoskrunstvo«, objavljenem 1. marca 1879: V Zgodnjo Danico* piše se iz Ižke Loke: »Posestnik Janez Kikelj št. 11 je grede v Ljubljano zagledal, da podoba Jezusova na križu, na njegovem svetu, ima na pol odbito glavo, ki je na tleh ležala. Skazalo pa se je, ko so sveto podobo pozneje domu pripeljal, da je imela polno svinčenih zrn (šreteljnov) po vsem životu in v glavi!« Kdo je mogel doprinesti tako hudobijo? Kmet nema puške in je ne sme imeti. Morda je storil kteri izmed onih nemčurjev, ki hodijo ob nedeljah na jago (lov), namesto k maši.
Čez teden dni pa je epilog dogodka objavil Slovenski narod v članku »Strel na sv. Kriščevo razpelo«: Tukajšnji cerkveni list je bil oni teden prinesel novico, da je neki lovec na ljubljanskem močvirji, na ižanskej cesti, raztrelil razpelo ali Kriščevo podobo, ki stoji tam ob cesti. Ta vest, od onega lista v svetem ognji komentirana in mej ljudi potlej širjena, je vzbudila tako veliko razburjenje, da bi morda ne bilo varno ljubljanskim lovcem s puško hoditi na kmete v tej okolici. Zato tudi mi bilježimo, da »Zgodnja Danica« predvčeranjem sama to svoje poročilo preklicuje v dopisu z Iga, v katerem se pravi, da je sicer res, da je našel neki Janez Kikelj, iz Ižanske Loke hiš. štev. 11, na svojem svetu poleg ceste, ki drži iz Ljubljane na ižanski svet, obstreljeno Kriščevo podobo s šretlji. Ali »Daničin« dopisnik pravi dalje: »Preskrbel sem si podobo križanega Jezusa obstreljeno, in sem takoj na prvi pogled videl, da nij hudobnež strelil na podobo, temuč, da je lovec zelo od daleč po nesreči zadel podobo. Ta podoba je iz mehkega lesa in uže zelo stara, in posebno glava je zelo razpokana. Ko bi bil streljal na podobo, bi bil strelil od blizu, in podoba bi bila vsa zdrobljena in vsa preluknjana. Ta strelec je prej ko ne ptiče streljal, in še morebiti videl nij sv. podobe, ker bila je daleč od njega; znabiti da je ptiča ustrelil, pri tem pa tudi po nesreči zadel podobo, in še vedel nij za to.
O Kikljih v Iški Loki izvemo le še to, da je Janezov tretji sin, tudi Janez, ki se je rodil leta 1870, bil leta 1898 v Selniku, od koder je odšel v Ameriko, umrl pa je na Viču med italijansko ofenzivo 23. junija 1942.
* katoliški časopis