Leta 1789 se je začela v Franciji buržoazna revolucija. Dogodki, povezani z njo ter z osvajanji po Evropi v času Napoleona, so pripeljali Francoze tudi v slovenske kraje. Tu so nastale Ilirske province (1809–1813) in takrat so se tudi ižanske vasi spoznale z novostmi in slabostmi francoske revolucije. Kmetje so močno negodovali nad visokimi davki, ki jih je nalagala nova država za kritje stroškov uprave in vojske. Ljudi je zelo obremenila tudi uvedba splošne vojaške obveznosti z le maloštevilnimi oprostitvami. Ta je morala zajeti tudi dva starejša sinova Jurija Kiklja: Matevža in Mihaela.
Kikljeva družina na Spodnjem Golem je doživela in preživela tudi lakoto leta 1817. To je bila zadnja velika lakota na Slovenskem, tudi po zaslugi krompirja, ki se je začel širiti pri nas že v osemnajstem stoletju, do leta 1817 pa se je povsem uveljavil.
Leta 1829 je bila zgrajena nova, prek Barja potekajoča cesta od Ljubljane na Ig. Zgradili so jo, ker je po izkopu Grubarjevega kanala leta 1786 gladina do tedaj plovne Iščice vedno bolj upadala in je močno trpel vodni promet med Igom in Ljubljano. Nova »Ižanka« pa je zelo povečala promet in trgovanje proti Ljubljani in Kočevju. Če so Kiklji z Golega prodajali svoje pridelke v Ljubljani, jim je nova prometna žila gotovo prav prišla.
Kljub vsemu kmetija ni zmogla nahraniti toliko lačnih ust. Za sinove je oče Jurij najbrž izkoristil novi zakon o delitvi posesti ob dediščini, uveden za časa Ilirskih provinc. Posest je namreč še za življenja razdelil med tri sinove: polovico najstarejšemu Matevžu, ki je ostal doma, po četrtino pa Martinu in Valentinu, ki sta odšla na svoje.
Sin Jožef je ostal doma do svoje zgodnje smrti, leta 1835, ko še ni bil poročen, hčere pa so se pomožile drugam. Starejša Jurijeva hči Marija se je leta 1810 poročila z Ižancem Gregorjem Kramarjem, s katerim sta imela tri otroke. Na njunem naslovu Ig 11 so živeli tudi še njuni potomci, Kramarji oziroma Štruklji. Mlajša hči Jera se je leta 1819 šele sedemnajstletna omožila z Andrejem Petrinom s Spodnjega Golega 7, s katerim sta imela tri otroke. Po moževi smrti okoli leta 1832 se je Jera še enkrat poročila, tokrat z Matevžem Mavcem s Spodnjega Golega 9, ki se je priselil k njej. Z njim je imela Jera še šest otrok.
Poglejmo si zdaj usode treh Jurijevih in Heleninih sinov, katerim je oče podelil zemljo.