Nevarno pot proti Beli krajini je s Tonetom in Stanetom nadaljeval tudi Ludvik Golob, ki je v Gerovem, malo naprej od Čabra, postal vodja njihove skupinice, čeprav je bil tudi on še napol otrok:
»Leta 1944 sta bila Tone in Stane dodeljena, da gresta najprej do Bele Krajine, potem pa z avionom v Bari, center za naše vojne invalide. Jaz sem šel z njima v Belo Krajino. Od Mokrca do Gerovega je šel z nami tudi Ivan, ki pa se je iz Gerovega vrnil nazaj.
Mene je takrat okrožni komite SKOJ-a za ribniško-notranjsko okrožje kadroval za skojevsko šolo v Centralnem komiteju. Ta šola se je takrat preselila iz Kočevskega roga v Gradnik v Beli krajini. V Tršćah1 so mi rekli: ›Lukec, ti greš zdajle v skojevsko šolo v Belo krajino v Gradnik, pa taledva fanta moraš v Belo krajino pripeljat.‹ Sem rekel: ›Kje pa je to?‹ So rekli: ›Se boš že znajdel!‹ V to šolo je bila takrat kadrovana tudi Olga Šteblaj z Golega. Tja je bila namenjena tudi Brancelj Justina, ki je bila v zadnjem stadiju nosečnosti. Tako se je v Gerovem formirala skupina z mano na čelu. Jaz sem imel še ne šestnajst let, Tone in Stane pa devet in enajst let. Jaz sem bil edini oborožen. Iz Gerovega smo potovali ob Kolpi proti Beli Krajini.
Takrat so Belo Krajino oblegali ustaši, tako da smo bili neprestano pod udarom. Ko smo prišli nad Osilnico, sta Tone in Stane zagledala Kolpo, vodo, bili pa smo hudo žejni. Na vsak način sta hotela do vode. Jaz pa pod nobenim pogojem nisem smel pustiti, da bi šli pit vodo. Prvič zato, ker s pitjem vode na takem hudem dolgem potovanju izgubiš fizično moč; če hočeš potovanje nadaljevati, je treba prenesti tudi žejo. Drugič pa zato, ker so takrat Osilnico s hrvaške strani oblegali ustaši, iz zraka pa so napadali domobranci. Osilnico je preletaval in bombardiral dvokrilec iz Rupnikovega bataljona, ki smo mu rekli štorklja. Vsak naš nespameten premik bi bil lahko za celo skupino usoden, zato nismo šli k vodi.
Pot smo nadaljevali nad Kužljem. Povzpeli smo se nad Vasjo in Faro, in šli nad Slavskim Lazom. Končno smo prišli do Starega trga ob Kolpi, ki je bil takrat že v partizanskih rokah, tako da smo srečno prispeli v Črnomelj. Potovali smo skoraj cel teden. Jedli smo, kar smo dobili spotoma v vaseh. Nikoli nismo prenočili v vasi. Skrb za Toneta in Staneta so v Črnomlju prevzeli drugi. Tonček je bil takrat dan v Petrovo vas, Stane pa v Adlešiče v Beli krajini.«
Olga Šteblaj pa je povedala svoje spomine na to popotovanje: »Ko so požgali Golo, sem delala na rajonu v Škriljah. 1944-ega leta, ko so začeli domobranci tako gor hodit, so me pa dali na Kočevski rajon, blizu Kolpe, kjer je bilo še kar v miru. Takrat, ko smo šli s Tonetom in Stanetom v Belo krajino, sva šla z Ludvikom Golobom v eno gmajno, tam je bila pa ena hiša in sva vprašala tisto žensko, kje bi prišla na osvobojeno ozemlje. ›Pejta tule dol, po poti!‹ Meni se ni zdela ena pot, ona pa je rekla: ›Kar tule dol pejte.‹ – ›A ne, Ludve,‹ sem rekla, ›tukaj pa ne bo, to pa ni prav.‹ Sem šla pa enkrat prej na eno konferenco v Črnomelj, sem se pa majhen spomnila in sem rekla: ›To so pa uni kraji, belogardistični, samo bejžva od tukaj!‹ In točno, prav v tisto postojanko belogardistov bi prišla! Potem sva pa prišla na osvobojeno ozemlje. Tako da so otroka sprejeli pa lepo v dom dali, pa skrbeli zanju.«
1 Vas med Čabrom in Gerovem