Ko je bil Lojze v začetku oktobra z Levstikovo brigado v Beli krajini, sta tja prišla tudi njegova mlajša brata Tone in Stane, vendar se niso srečali.
Stane se spominja, kako sta z bratcem popotovala na osvobojeno ozemlje:
»Po smrti staršev smo jaz, Tone in Olga, ki nismo bili pri partizanih, prišli pod varstvo Odseka za socialno skrbstvo, ki je bil ustanovljen julija 1944 pri SNOS-u. Za mene in Toneta so zaradi nevarnosti pred likvidacijo določili evakuacijo na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Za Olgo pa je še naprej skrbela teta ob podpori socialnega skrbstva. Ostala je tam v ilegali do konca vojne.
Da ne bi usoda staršev doletela še naju, je torej padla odločitev, da greva s Tonetom s partizani v Belo krajino na osvobojeno ozemlje. Z Ludvikom Golobom in še enim tovarišem, ki sta prišla po naju, sva konec septembra zapustila Zapotok. Bila sva v kratkih hlačah, bosa in brez prtljage. Bilo je pozno popoldne lepega dne. Šli smo skozi Male Kureščke čez Zagorico proti Mokrcu. Ko smo prispeli pod Mokrc, se je začelo mračiti. Hodili smo v gosjem redu. Kmalu pod vrhom so se oglasili volkovi. Bolj ko smo se bližali zgornji postaji Stare žage, bližje je bilo tuljenje in zavijanje. Najina spremljevalca sta snela puški z ramen in ju nosila v pripravljenosti za strel. Velikokrat sem že slišal tuljenje volkov, a še nikoli tako blizu. Bilo naju je strah. Naježila se mi je koža in lasje so mi stali naježeni na glavi. V trdi temi smo prispeli na kurirsko postajo v Mokrcu. Tu je stalo šotorsko krilo, kjer smo na zemlji prespali.
Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot. Na poti se nam je pridružil brat Ivan. Krvava peč – pogorišče, nikjer žive duše. V Bukovcu so iz požganih domov štrleli dimniki kot strahovi. Spustili smo se k Iški in ob Črnem potoku prispeli v Osredek. Enaka zgodba. Pot nas je peljala skozi Novo vas na Blokah. Naprej smo šli proti vasi Trava, da bi prišli v Čabar. Večino poti do Čabra sva prehodila s štabom Osemnajste divizije.
V Loškem potoku pri Travniku pa se je zalomilo. Brigade Osemnajste divizije so Nemci mirno spustili naprej, štab divizije, komoro z ranjenci in zaščitnico pa so napadli z vso silo. Organizirano smo se umikali pod komando Luke Vidmarja1. Pri Prezidu smo prestopili hrvaško mejo. Kritje smo našli v potoku. Umikali smo se v gozdove v Gorskem kotaru. Deževalo je, vmes pa tudi snežilo. Dolgo v noč smo hodili, se držali za roke in si šepetali ›lozinko‹.
Sredi noči smo se ustavili v požgani vasici nad Čabrom. Četni kuhar je v obzidju požgane hiše zakuril ogenj in pristavil kotel. Usedla sva se zraven ognja, se grela in čakala, če bo kaj za pod zob po dveh dneh brez hrane. Ko je bila kuha krompirja pri koncu, je zaropotalo. Nemška mina iz minometa je priletela za zid in eksplodirala. Kuhar je prevrnil kotel na ogenj in jadrno izginil v noč. Tudi midva sva hitro pobegnila. Tavala sva po gozdu, držeč se za roke.
Zjutraj sva se znašla malo nad Čabrom. Previdno sva jo mahnila proti mestu. Tam je bilo veliko ljudi oziroma vojske. Od daleč nisva ločila, kdo so. Ko sva se približala, sva le ugotovila, da so partizani. Tam je bila tudi enota Komande mesta Velike Lašče, v kateri je bil Ivan. Ekonom Jakl Mavec z Golega je že kuhal žgance. Skoraj po treh dneh sva dobila topel obrok. Bilo je rajsko!
Iz Čabra sva nadaljevala pot z dvema dekletoma z Golega, ki sta potovali v Belo Krajino na tečaj za bolničarke; ena od njiju je bila Olga Šteblaj. Potovali smo skozi Brod na Kolpi in Stari trg ob Kolpi do Črnomlja, ki naj bi bil končna postaja najine poti ...«
1 Komandanta Osemnajste divizije