Anica je bila v zaledni partizanski enoti, a je kljub temu še vedno bila v stalni nevarnosti, saj so jo domobranci še naprej iskali ...
»Po očetovi smrti sem vnaprej vedela, kaj se bo zgodilo. Čutila sem, kot da me oče vedno nekako varuje, me podpira in mi pomaga. Vnaprej sem čutila nevarnost in vedela, da se ne bo slabo končalo, zato se nisem bala.
Enkrat sem sanjala, da sem bila na tetinem vrtu. Ko sem šla od tetinega vrta proti Tadolejevem koncu, so mi priliznjeno prišle nasproti tri mačke. Ena mi je skočila na hrbet in me napadla. Otresla sem se mačk in ušla. Meni so bile mačke zmeraj sovražnice. Če sem videla psa, sem gotovo vedela, da se bom srečala s prijateljem, če pa mačko, pa s sovražnikom.
Nekaj dni po teh sanjah sem bila v hiši pri tazadnji Pepi. Oditi sem nameravala zvečer, ko bo bolj temno, a so se še prej na vratih pojavili sumljivi ljudje v civilnih oblekah. Eden pride skozi vrata in brez pozdrava vpraša: ›A ste kaj videli naše?‹ Takrat sem poznala vse ljudi na tistem področju in vedela sem, da ni nobenega takega, ki bi lahko spraševal po partizanih. Vedela sem tudi, da okoli hodijo belogardisti in črnorokci, ki se izdajajo za partizane in s tem trikom hočejo, da se ljudje izdajo. Odgovorila sem: ›Kakšni naši? Pri nas ni nobenih naših, naši smo vsi tukaj!‹ Kakor hitro so prisotne ženske slišale ton mojega glasu in zoprno govorjenje, so vedele, da je sumljivo.
On meni: ›Ti si Kikljeva?‹ – ›Jaz? Kovačeva Francka sem. Zdaj moram pa domov, da ne bo mama v skrbeh, ker me tako dolgo ni domov.‹ Bila sem čisto flegma, niti najmanj vznemirjena, ker se je vse ponovilo, kot je bilo v sanjah. Noter so vdrli še drugi, celo z noži na puškah. ›Partizanka si! Z nami boš šla.‹ – ›Jaz partizanka? Kaj bo pa mama naredila, ko je v strahu?‹ – ›Saj je tako nimaš!‹ je rekel eden. Zagrabili so me, eden me je udaril, in me odvlekli s seboj.
Peljali so me k Rihtarjevi hiši in mi ukazali, naj pokličem domače, ker tam ni bilo luči. ›Kar pokličite jih! Kaj jih bom jaz klicala?‹ Grobijan me je zagrabil odzadaj za vrat in me spet udaril: ›Pokliči! Ti jih poznaš, pa pokliči.‹ Hoteli so, da se na ta način kdo izda. Poklicala sem po imenu eno od deklet, od spodaj pa se oglasi: ›Ančka, a so partizani?‹ Jaz sem njene besede slišala tako naglas, da mi je kar odmevalo v ušesih, možaka za mano pa nista nič slišala. Nikoli ne bom razumela, kako je to bilo mogoče. Z mano sta tiščala glavi dol, čeprav ne tako nizko kot jaz, ki sem dala glavo prav k oknu. Poklicala sem bolj potiho, ko pa mi je ta rekla ›Ančka‹, sem se takoj zadrla: ›Odprite!‹ da onadva ne bi slišala, kaj mi je rekla. ›Kaj se dereš? Bi jih rada opozorila, da smo mi?‹ – ›Kdo pa ste vi?‹ Ampak notri so že vedeli, kaj je. ›Mi nobenemu ne odpiramo. Tisti, ki hoče priti, naj pride podnevi. Ponoči ne odpiramo nikomur.‹ Začeli so razbijati in tolči na okna in vrata, pa so domači odprli.
Tisti, ki me je tepel, me ni hotel izpustiti iz rok. Pajdašu je zabičal, naj me dobro straži, on pa je šel v hišo. Ostala sem v predveži. Moj čuvaj je šel potem za njim v hišo, še prej pa mi je rekel: ›Tukaj ostani!‹ Ko ga je prvi zagledal, mu je rekel: ›Kje je partizanka?‹ – ›Daj no!‹ Prvi je planil v vežo. Jaz sem se ta čas že pomaknila proti vratom, a le malo, saj jih je bilo zunaj polno. Nisem vedela, kje je kdo, pa sem se ustavila pri vratih, da me ne bi spet zgrabili. ›A si mislila, da boš ušla?‹ – ›Zakaj pa? Domov bi šla pa rada, ker bo mama v skrbeh.‹ Drugi je rekel prvemu: ›Zdaj bo šla pa z mano, jo bom vzel s seboj na zgornji konec vasi.‹ Prvi je le pristal in ostal v hiši.
Drugi me je odpeljal iz hiše. Zunaj jih je bil še cel kup in je izmed njih vzel s seboj še več pajdašev. Od Rihtarjevih smo odšli proti zgornjemu koncu vasi. Ko smo šli mimo Videtove hiše, sem rekla: ›Jaz vam ne bi priporočala, da greste na konec vasi, ker so naprej od zadnje hiše kdaj tudi partizani, pa bi lahko prišlo do kakšnega prepira.‹ Tri je postavil in jim ukazal: ›Pojdite do prve hiše, potem se vrnite nazaj. Mi gremo pa na drugi konec.‹
Šli smo na drugi konec in ko smo se približali hiši Tadolejih, mi je rekel, naj grem poklicat speče domačine. Ena hiša je bila v temi, pri sosednji je gorela luč. Hotel je, da pokličem ljudi v hiši, ki je bila v temi. Rekla sem: ›Zakaj pa ne tja, kjer gori luč, so ljudje pokonci?‹ Poslušal me je, in ko smo prišli kakšnih pet metrov pred hišo, mi reče: ›Ti greš z menoj!‹ – ›Pa kaj bom hodila? Mi ni treba, saj so zbujeni, mi ni treba nič klicat.‹ Postavil je tri stražarje, da pazijo name, on pa je šel noter.
Med hišama Tadolaja in Meškrna je bil prehod, ki je dajal kritje. Meni je bilo to že vnaprej določeno in namenjeno. Rekla sem stražarjem: ›Lulat moram!‹ Dva sta ostala, eden pa me je nekaj korakov spremljal. Bilo je temno, da nisi videl še lastne roke pred nosom. Naredila sva pet ali šest korakov proti prehodu, za katerega on ni vedel. Rekla sem: ›Zdaj pa tukaj počakaj.‹ On se je ustavil, jaz sem naredila še nekaj korakov, počepnila, potem pa sem šla po vseh štirih naprej. Zaradi teme me ni videl, pazila sem, da ni zaropotalo. Ko sem prišla v kritje med hišama, pa sem stekla kot srna.
Šla sem okoli hiše Tadolajih v štalo, kjer sta oče in mati molzla kravo. Rekla sem jima, da so tukaj belogardisti in naj hitro zbežita, saj sta imela štiri sinove v partizanih. Sicer so se pisali Purkat, po domače se je reklo Tadolaja hiša, pri Tadolajih. Imeli so tudi hčerko Ančko, ki je bila moj letnik. Stara sta hitro vse pustila, tudi luč, in vsi trije smo zlezli po lojtrah na podstrešje. Tam so imeli naloženo seno, v katerem so bile luknje, kot nekakšen bunker, skrivališče. Ampak lojtre smo pustili na tleh, in v hlevu je ostala prižgana luč. Že smo zaslišali belogardiste, ki so pritekli na dvorišče in vpili: ›Kje je partizanka? Kam je izginila partizanka?‹ Takrat pa se je oče spomnil na lojtre in jih je še zadnji hip potegnil gor.
Vsi trije smo sedeli čisto na robu lojter, ki so bile dvignjene gor. Nismo jih mogli potegniti v seno, ker so bili belogardisti že pod nami, saj bi se slišalo, ko bi se lojtre drsale ob zid. Tresli smo se od strahu, saj bi bilo dovolj, da belogardisti posvetijo z baterijo. Takoj bi videli lojtre, pa tudi nas, ki smo sedeli čisto na robu, da smo z lastno težo držali lojtre dvignjene. Najprej so šli v hišo, potem pa v štalo. V hiši so zasliševali Ančko in mlajšega brata Franca, ki sta jim je rekla, da sta starša v štali. Nista vedela, da so preoblečeni moški belogardisti. Ko v štali niso našli nikogar, so se vrnili v hišo: ›V štali ni nikogar!‹ Takrat se je Ančki in Francu posvetilo, s kom imata opravka, in sta rekla: ›Saj ju ni, sta šla v Osredek.‹ – ›Kdo pa je tam?‹ – ›Midva sva tam pustila ...‹ Zlagala sta se, in k sreči je takrat začelo pokati.
Grobijanski poveljnik, ki me je tepel, je šel proti zgornjemu delu vasi. Noter so šli že v tretjo hišo, kamor se je zatekla Videtova Slava, ki je imela dojenčka z Janezom Germekom, ki je bil partizan. Hoteli so, da gre z njimi, a jim je ušla skozi okno. Začeli so streljati za njo, in takrat so jo vojaki v Tadolaja hiši hitro ucvrli v tisto smer. Mi pa smo potegnili lojtro gor in ostali v skrivališču do jutra.«