V Zapotoku sta medtem ostali le še Olgica, stara še ne tri leta, in Anica, ki je bila v petnajstem letu. Obe sta se skrivali pri Jesihovi teti, ampak Anica je bila zaradi vpadov belogardistov v Zapotok v veliki nevarnosti in je morala stalno bežati v gozd. Zato je septembra 1944, tako kot še trinajst drugih vaških mladincev, odšla v partizane. Sama je povedala: »Najprej sem bila na rajonu Barje in potem na Komandi mesta Lašče.«
Rajonski odbor OF Barje in Komanda mesta Velike Lašče, v kateri je bil tudi Ivan, sta v tistem času bila skupaj v Mokrcu, zlasti zato, ker je Komanda mesta imela kar močno vojaško enoto. Na Rajonu je bilo tedaj okrog dvajset terenskih delavcev, na Komandi mesta pa je bil bataljon z dvema četama, navaja knjiga Zlomljena krila.
Anica je zapisala: »Bilo je že oktobra, ko sem se sama vračala v tabor iz javke. Prišla sem iz gozda na rob jase, ki se je razpirala v trikotnik. Kot po navadi sem že hotela kreniti po poti ob levem robu jase, ko sem v kotu na desni strani jase zagledala volka. Oblila me je zona. Nebo je bilo čisto jasno, in ker je sijala polna luna, je bilo zelo svetlo, a me volk očitno ni opazil. Sedel je z dvignjeno glavo in tulil v luno. Ko sem ga zaslišala, sem vsa odrevenela. Najprej sem mislila kar steči proti našemu taboru, ki je bil takoj za jaso. Potem pa sem se obrzdala in šla čisto počasi naprej. Vedela sem, da volk ne napade, če ne tečeš in če ni lačen. Le redko napade, če je sam, trop je bolj nevaren. Ko pa so me zakrila drevesa, sem jo ucvrla, kot da bi mi gorelo pod petami.
Ko sem prišla v tabor, sem upočasnila korak in šla noter. Kuhar mi prinese večerjo, jaz pa skledo kar držim v rokah. ›A ne boš jedla?‹ – ›Bom potem.‹ – ›A nisi lačna?‹ – ›Ne še.‹ – ›Ančka, kaj ti je?‹ – ›Nič mi ni.‹ Potem pa zaslišim volka. Drugi ga takrat še niso zaznali. Še zmeraj sem bila tiho. Če bi povedala, kaj se mi je zgodilo, bi se mi samo smejali, saj se še ni zgodilo, da bi kdo videl ali slišal volka. To ni bilo logično, saj takrat še ni zapadel sneg, ko volkovi znajo priti bližje ljudem in koga napasti.
Potem pa močno zatuli še en volk na drugi strani tabora. Takoj mu odgovori volk na naši strani, pa še eden iz tretjega konca. Eden vzklikne: ›Volk!‹ Drugi pa v smeh: ›Daj no daj!‹ Nekdo drug pa pravi: ›Ja, saj jaz sem ga tudi slišal. Pa še več jih je. Volki so!‹ Tisti, ki niso slišali, ker so klepetali, pa spet v smeh. Potem pa so le prisluhnili, in ko so volkovi spet zatulili, so jih vsi slišali. Pride kuhar in mi reče: ›A zato nisi jedla? A si ga slišala?‹ – ›Če sem ga slišala? Videla sem ga!‹ – ›Videla?‹ – ›Ja, videla!‹ – ›Pa se ga nisi ustrašila?‹ – ›Seveda sem se, ampak moraš obdržati pamet, sicer si nič ne pomagaš.‹ – ›Aaah,‹ je rekel, ›se mi je zdelo nekam sumljivo, da nisi bila nič lačna!‹
Potem so hitro postavili straže na vse strani okoli tabora. Volkovi so še trikrat ali štirikrat eden za drugim zatulili. Potem smo zaslišali, da se s hriba dol vračajo naši – kurirji, obveščevalci. Blizu gozda so se zbrali, da so se vsi vračali skupaj. Skupina se je glasno pogovarjala in smejala. Volkov pa ni bilo več slišati. Ko so kurirji prišli pred tabor, so videli stražo. ›A se vam je zmešalo?‹ – ›Zakaj? Volki so bili!‹ – ›Volki? Pa saj si zmešan!‹ in so se začeli smejati kot neumni. Potem pa sem počasi pojedla svojo večerjo. Naslednji dan smo tabor preselili dva kilometra naprej ...«