24. Kočevska brigada zavzame ustaško postojanko v Ravni gori — LOJZE V OGNJU BITKE ZA RAVNO GORO

Ljubljanska brigada navaja, da so se novembra Nemci umaknili iz Gorskega kotarja v Hrvaško primorje, ker jim je v času bivanja v Gorskem kotarju uspelo tam obnoviti dejavnost nasprotnikov narodnoosvobodilnega gibanja. V Delnicah so ustaši že 21. oktobra 1943 vzpostavili svojo oblast, takoj za tem pa tudi v Ravni Gori in Vrbovskem, kjer so konec novembra ustanovili še civilne milice za obrambo pred partizani – vanje so vključili skoraj vse prebivalce od petnajstega do šestdesetega leta starosti. Iz Vrbovskega so potem skupaj z Nemci hodili v hajke proti partizanom in civilnim prebivalcem in pobijali privržence narodnoosvobodilnega gibanja. Skupaj z ustaši so se proti partizanom bojevali tudi domobrani in četniki. Zavzeto so vohunili za partizani in terenskimi delavci, jih ovajali okupatorju in tudi sami uničevali. Zato je bilo pomembno, da partizani onesposobijo njihove postojanke.

Lojze Kikelj: »Spomnim se, da smo se pripravljali za napad na Ravno Goro, kjer je bila postojanka. V Ravni gori so bili v glavnem domobranci oziroma ustaši – četniki pa so se zadrževali bolj v Ogulinu.«

Kočevska brigada piše, da je načrt napada predvideval, da naj bi partizani uničili sovražne postojanke v Starem Lazu, Kosi in Ravni Gori, ki se brez večjih medsebojnih razdalj nizajo ob cesti Mrkopalj–Vrbovsko. V teh vaseh je bilo okrog tristo legionarjev – oboroženih domačinov civilne milice; dvesto v Ravni Gori in sto v Starem Lazu. V Kosi pa se je srečevalo moštvo obeh postojank, ki sta bili dobro utrjeni in med seboj obrambno povezani. V napadu, ki naj bi se začel v noči s 7. na 8. december, sta sodelovali cela Kočevska brigada in cela Prva brigada 13. hrvaške divizije. Za sodelovanje v neposrednem napadu pa je bil predviden tudi Prvi bataljon.

Boj je začel prav Lojzetov Prvi bataljon, ki je ob pol dveh zjutrah pred vstopom v Stari Laz naletel na sovražno zasedo in se z njo ostro spopadel. Zaseda je zbežala v postojanko, partizani pa za njo. Ves čas pod ognjem pušk, puškomitraljezov in lahkih minometov so borci gnali legionarje skozi Stari Laz ter z naskoki osvajali vse odporne točke, dokler niso sovražnika prisilili, da je pobegnil iz postojanke. Skupaj s tistimi, ki jih je Tretji bataljon pregnal iz vmesne postojanke Kosa, so se pregnani legionarji zbrali v bližnji Kosici, kjer pa jih je po žilavem odporu razbil Četrti bataljon. V splošni paniki so se zatekli v Ravno Goro, kamor so se že bližale neustavljive partizanske čete. Medtem se je zdanilo.

Ob šestih zjutraj so vsi trije bataljoni z različnih strani z jurišem vdrli v štiri kilometre dolgo sovražno postojanko. Nalet slovenskih partizanov je bil premočan, da bi nasprotnik lahko organiziral kak trajnejši odpor. Vneli so se poulični boji in v slabi uri je brigada prisilila oblegance, da so v naglici zapustili postojanko. Bežeče legionarje je malo pred Vrbovskim prestregla brigada hrvaške 13. divizije, kateri se je vdalo okrog dvesto mož. Deveta brigada je ujela petnajst oboroženih sovražnikovih mož ter zaplenila precej orožja in opreme, med napadi pa sta dva njena borca dobila težje rane.

Brigada je svojo nalogo opravila na najboljši možni način. Borci so do podrobnosti izpolnili vse ukaze in starešine so v celoti obvladali položaj. To je dokazalo usklajeno razporejanje in premikanje čet med napadom. Vso pot sta šla z Deveto njen komandant Mile Čubrić in politični komisar Franci Kolar, ki sta se tudi tokrat izkazala kot sposobna in pogumna poveljnika.

Lojze povzame: »Branilci postojanke v Ravni gori niso bili tako močni, tako da smo jo zavzeli. Oni so se umaknili v Vrbovsko, mi pa smo zasedli ta kraj. Uspešno sta nas vodila komandir Mile, ki je bil Črnogorec, in komisar Franci. Oba sta tudi omenjena v pesmi naše Devete brigade.¹«

»Ko so izgubili Stari Laz in Ravno Goro, so bili ustaši ob dve pomembni postojanki med Karlovcem in Sušakom², na območju Gorskega kotarja pa je začelo nastajati veliko osvobojeno ozemlje,« navaja Kočevska brigada. Aktivnost 18. divizije je hudo vznemirila okupatorja, saj je lahko pričakoval, da partizanska vojska ne bo ostala samo pri Ravni Gori. In res, Deveta je takrat že vedela, da bo šla v napad na Vrbovsko.

Naslednje poglavje

Prejšnje poglavje

Nazaj na vsebino knjige

Nazaj na spletno stran