Deveta Kočevska brigada je 25. novembra zarana zapustila Gerovo, ker naj bi tja v kratkem prišla tudi že Ljubljanska brigada. Pozno popoldne so borci Kočevske brigade prišli v Mrzlo Vodico ter se tam nastanili. Lojzetu se je pohod iz Gerova v Mrzlo Vodico vrezal v spomin zaradi veličastnih gozdov, skozi katere so hodili ure in ure:
»Iz Gerova smo nato imeli pokret in smo krenili ponoči, potem pa marširali še podnevi. Zelo sem bil presenečen, ker smo stalno hodili po hosti. Kakih dvajset kilometrov, skozi Crni Lug in še naprej, je bil sam gozd, gozd, gozd, le sem pa tja je bila vmes kakšna vas. Doma smo imeli Mokrc, ampak toliko gozda, kot sem ga videl takrat v Gorskem kotarju, ga prej še nisem.«
Po treh dneh brigada še vedno ni vzpostavila stika s hrvaškimi partizani, da bi uskladili nadaljnje akcije, navaja Kočevska brigada, zato so dobili povelje, da se čim bolj približajo Luizijani in jo temeljito onesposobijo. Tako se je Lojzetov Prvi bataljon 27. novembra ves dan zadrževal na Luizijani v smeri Delnic in rušil cesto, čeprav jim je to bilo otežkočeno, ker še niso dobili eksploziva. Brigada pa se je takrat začela spopadati tudi s pomanjkanjem hrane, saj so bile enote preskrbljene samo še s tistim, kar so prinesle s seboj.
29. novembra sta poveljstvi slovenskih in hrvaških partizanov le prišli v stik v Crnem Lugu in se začeli dogovarjati o skupnih akcijah. A prvo akcijo so jim vsilili Nemci sami, ko so tega dne pritisnili na partizane, stacionirane v bližnjih Lokvah. Med civilnim prebivalstvom se je hitro širil preplah, zato je bilo sklenjeno, da bo brigada boj sprejela čim dlje od naselja. Pri tem je Prvi bataljon zavaroval južno stran vasi, Četrti pa je na zahodu sprejel boj z nemško motorizirano kolono. Po pogumnem boju, v katerem je imela Deveta dva mrtva in enega ranjenega, sta se oba štaba s Prvim bataljonom umaknila iz Lokev. Skupaj so se odpravili proti Mrkoplju, kamor so prišli z nočjo.
Po nastanitvi v Mrkoplju je za borce prvi teden decembra nastopilo obdobje počitka in miru. Brigadna glavnina se je zavarovala tako, da so prekopali odsek ceste Karoline od Mrkoplja do Lokev, za tem pa so čete izmenoma nadaljevale z rušenjem Luizijane. Do 7. decembra Kočevska brigada ni imela stika s sovražnikom in je ves čas porabila za načrtovanje bojnih nalog ter vojaško-politično delo.
Takrat je bilo treba v brigadnih enotah podrobno pojasnjevati vzroke za drugačno obnašanje prebivalstva, saj so brigado – za razliko od gostoljubnih krajev na obrobju Gorskega kotarja – sedaj v notranjosti prebivalci nekaterih vasi gledali neprijazno in prezirljivo. Za to nezaupljivost prebivalstva je bila kriva ustaška propaganda o podivjanem obnašanju in nečloveškem ravnanju slovenskih partizanov, ki da iztikajo oči, pulijo jezike in nohte, ko odvzemajo zlatnino, pa režejo prste in ušesa. Zato so na političnih urah od slehernega borca zahtevali, da z zgledom postavlja na laž ustaške klevete.
Tega se spominja tudi Lojze: »Ko smo kot Slovenci prišli tja, je bila izredno močna propaganda, da režemo prste zaradi prstanov in da ne vem kaj vse ne počenjamo. Smo pa to že vedeli, še predno smo prišli na Hrvaško, ker so bili med nami tudi njihovi aktivisti, ki so nam to povedali. Zato smo morali biti še bolj disciplinirani.«
Pri načrtovanju bojnih akcij pa sta se štaba slovenske 18. in hrvaške 13. divizije sporazumela, da naj Kočevska brigada usmeri bojno dejavnost v vzhodni del Gorskega kotarja. Takoj nato je dobila brigada ukaz, naj začne s pripravami za uničenje ustaško-legionarskih postojank Stari Laz in Ravna gora, ki sta bili v bližini Mrkoplja in Delnic. Po oceni štaba divizije je bila za izvedbo te naloge določena Kočevska brigada, ker je bila morala njenega moštva najboljša.