Ivan Kikelj, ki je bil tačas zaprt pri belogardistih v Ribnici, je konec aprila izvedel, da so ujeli njegovo mater, o čemer pripoveduje:
»Poveljstvo je zahtevalo, da gremo iz Ribnice v belo gardo v Ljubljano. Čeprav sem jaz kategorično odklonil pristop k beli gardi, so me po nekaj dneh v Ribnici v spremstvu treh belogardistov vseeno odpeljali v Ljubljano. V Ljubljano sta šla tudi Purkat in Drobnič. Z nami je šel še Purkatov Žan iz Turjaka, ki je v Velikih Laščah dobil čin, bil je belogardistični podoficir. Imel je dva brata v partizanih: Franca (Čopa) in Alojza (Slavca), ki je bil komandir kurirske karavle, v kateri je bil moj oče. Tudi Žan je sodeloval s partizani.
Z Drobničem in Janezom Purkatom smo se na vlaku pogovarjali, da bi v Velikih Laščah izstopili iz vlaka. Po krajšem premisleku sem sklenil, da bi to bilo nerazumno, saj bi s tem postavil na kocko življenje svoje mame. Belogardisti so mi namreč govorili, da so jo ujeli. Odločil sem se, da grem v Ljubljano in tam zopet povem svoje stališče. Onadva pa sta v Laščah res izstopila in ko sta prišla v mesto, so ju aretirali in zaprli.
V Ljubljani so me odvedli v neko kasarno in mi ponudili list, da podpišem pristopnico k beli gardi. Kategorično sem zatrdil, da ne bom stopil v belo gardo, da to nikakor ne pride v poštev. Rekli so mi, da se moram odločiti. Povedali so mi, da so škocjanski belogardisti pred nekaj dnevi aretirali mojo mamo. Grozili so, da mi bodo ubili mamo, če ne pristanem. Najprej nisem verjel, ker sem vedel, da je v Bercetovi bolnici, a se je na žalost izkazalo, da je res. Po nekaj dneh so namreč tja pripeljali tudi mamo.
Ko so naju soočili, sva nemo gledala drug v drugega. Od nje so zahtevali, kaj ona ve o partizanih. Mi smo enostavno govorili na splošno o partizanih, ›So, partizanov je veliko, sem pa tam.‹ Jaz sem povedal, da sem bil v Tomšičevi brigadi in ›Purkat in Drobnič sta tudi bila tam, ko sem bil ranjen v roko in glavo, sem imel pretres možganov‹. Začeli so naju zasliševati, najini odgovori so bili kratki. Mama je rekla: ›Ne vem. Nisva se videla. Bila sem v partizanski bolnici, tja so me prinesli in od tam odnesli z zavezanimi očmi.‹ Jaz pa sem rekel: ›Nimam kaj povedati. Zdaj nisem bil pri partizanih. Partizani so me obsodili na smrt.‹
Grožnje o ustrelitvi mame sem vzel resno. Ko sem bil namreč pozimi 1941/42 v ljubljanskih zaporih, sem na lastne oči videl, kako so vsako noč odvažali talce. Prej sem nameraval pobegniti, zdaj pa nisem smel zaradi matere. Mislil sem si: ›Zdaj, ko sem že padel v to godljo, bom pa naredil vse, kar je v moji moči, da se jim kar najbolj maščujem za vse, kar so nam ti požigalci in ubijalci storili!‹
Purkata Žana so hoteli premestiti v njihove ljubljanske enote, ampak po krajši proceduri sva lahko šla nazaj v Lašče. Jaz sem mu rekel, da ne grem v nobeno belogardistično enoto v Ljubljano, da enostavno ne grem, on pa je tudi rekel, da ne gre v Ljubljano. On jih je prepričal, da naju vrnejo v Lašče, ker je znal dobro italijansko in jim je bil tudi za prevajalca. Italijani so mu kar verjeli, belogardisti pa mu zaradi bratov v partizanih niso najbolj zaupali. Njega so iz Lašč poslali v Rob, jaz pa sem še nekaj časa ostal tam.«