Medtem so Marijo ves čas njenega bivanja v bolnici v Mokrcu razjedale skrbi, kaj je z njenimi otroki. Čeprav se ji ranjena noga še ni dovolj zacelila, jih je takoj, ko je mogla, šla pogledat. Imela je eno krajšo nogo in je le mukoma hodila z berglami. Tako je nekje v začetku aprila odšla obiskat otroke na Golem, v Škriljah in v Želimljah, kljub hudim bolečinam na dolgi in naporni poti. Po tem pa se je zopet odšla zdravit – v bolnico Krvavica pri Iškem Vintgarju. Toda ne za dolgo!
Ko so Italijani in belogardisti 9. aprila požgali Golo in Škrilje, je Marija v velikem strahu za svoje otroke spet odšla za njimi. A ko je prišla v Želimlje, jo je tam zagledala nasprotnica osvobodilnega gibanja in jo prijavila okupatorskim oblastem, navaja Gradivo za kroniko NOB. Že naslednji dan, najbrž 13. aprila, so jo zajeli zloglasni škocjanski belogardisti. Srce se ji je paralo, saj še niti ni uspela poiskati svojih otrok, ko so jo odvedli v ljubljanske zapore.
Zdi se, da se je Marija Kikelj v tistem času, čeprav še ni okrevala, spet aktivno vključila v narodnoosvobodilno gibanje, saj je bila malo pred tem izvoljena v zapotoški odbor Slovenske protifašistične ženske zveze. Mogoče so jo v Želimljah tudi ujeli pri tamkajšnjih aktivistih, saj je bila pozneje v Ljubljani obsojena skupaj s Pavlo Gruden iz Rogatca, ki je bila doma iz Želimelj.
Dogodek je zabeležil tudi Slovenec v prispevku, v katerem so se zloglasni »škocjanski fantje« pohvalili, da so ujeli komaj še živo »članico roparske tolpe«, ki »nikoli v življenju ni nikomur naredila krivice!« pove Stane.
Tako je Kikljevo družino zadela še ena velika nesreča – belogardistom in Italijanom je uspelo aretirati mamo Kikljevih otrok, kar jim je spodletelo septembra lani v Zapotoku, ko so jim požgali dom in zaplenili vse imetje. Stane je napisal: »Zdaj se je še zaostril že tako težak položaj otrok, ki smo ostali še brez zaščite matere. Naši varuhi so bili zdaj še bolj v strahu pred maščevanjem okupatorjev.«