20. decembra so sovražniki vrnili udarec, kot piše Golob: »Po kotlinah in hribih se je takrat zadrževala tako gosta megla, da se je videlo le nekaj metrov daleč. Vreme so izkoristili Italijani v postojanki Turjak in belogardisti iz Škocjana in Turjaka za povračilni napad. Niso šli napadat oborožene partizan na Mokrc, ampak so šli ustrahovat in mučit civilno prebivalstvo v Visokem in Zapotoku.«
V Zapotoku so navalili na za silo obnovljeno požgano vas in izropali še tisto, kar so si ljudje s težavami pridobili. Vaščane so nagnali malone gole in bose v bližnji vasici Četež in Osredek, navaja Gradivo za kroniko NOB. »Stanje je bilo grozno, nepopisno. Zima, mraz, otroci bosi in goli, brez hrane, brez strehe. Bližnji vaščani niso hoteli poznati svojih trpečih bratov. Branili so se jih vzeti pod streho, jih prezirali, češ, kar ste si skuhali, pa še pojejte! Končno so se omehčali in jih vzeli pod streho. Po dvajset in več ljudi je stanovalo v eni hiši. Vendar so preseljeni Zapotočani kljub vsem težavam obdelali polja in občutno pomagali partizanom.«
Še huje je bilo v sosednjem Visokem, kjer so takrat bivali tudi Kikljevi otroci Lojze, Stane in Tone. Stane se spominja: »Tistega jutra je bila taka megla, da se ni videlo deset metrov. Vas so preplavili italijanski vojaki in belogardisti. Takrat sem bil pri Henigmanovih v njihovem hlevu, kjer sta bila tudi Lojze in Henigmanov Tone. Bila sta pri bikcu Sivkotu, ko pride na vrata Italijan s puško. Razkoračil se je na pragu, jaz pa sem mu zlezel med nogama in stekel iz štale proti hiši. Šel sem noter v hišo, a so bili Italijani že povsod. Iz hiše je planila tudi Tonetova mati, ki je vedela, da je sin v hlevu, a je bilo prepozno. Italijani so imeli že oba v kleščah. Toneta so zmerjali s komunistom, ker je imel na sebi uniformo, bluzo jugoslovanskega žandarja z rdečimi štrahami. Kazali so nanje in vzklikali: ›Komuništa, komuništa, komuništa!‹ Tone je imel tudi pas s pištolo, Lojze pa je bil neoborožen.
Potem so Italijani in belogardisti vse zgnali na sredo vasi. Toneta in Lojzeta so zvezali in odvedli na mežnarjev vrt, kjer sta sedela na tleh. Jaz in Tonetova mati – ker jaz sem bil ›njihov‹ – sva pa nalagala robo na voz in vpregla kravo. Ves čas so naju gledali; ko sva končala, pa so njo prijeli, uklenili in odpeljali k sinu in Lojzu. Potem so vse tri odpeljali s seboj. Ljudje so medtem vse, kar so lahko, naložili na vozove. Italijani so vas zažgali, vaščane pa nagnali v dolino v Želimlje.«