Šercerjeva brigada je v začetku decembra ostala na Mokrcu. Golob piše, da so takrat vse partizanske enote dobile nalogo, da morajo imeti čim tesnejše stike z ljudmi na terenu, da se zgradijo trdne vezi civilnega prebivalstva s partizani, tako prebivalce kot partizane pa je treba poučevati in vzgajati tako, da ne bodo zapadli pod vpliv propagande bele garde. Tako so Šercerjevci zlasti v večernem času preživljali ure v pogovorih s civilnim prebivalstvom v podmokrških vaseh, z bojnimi posegi pa so za nekaj časa mirovali.
6. decembra pa se je pri Šercerjevi brigadi na Mokrcu ustavila delegacija vrhovnega štaba NOV in partizanskih odredov Jugoslavije, ki je bila na poti h glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet v Dolomite. Vrhovni štab je terjal večjo napadalnost in udarnost udarnih brigad, saj naj bi partizanska vojska stopila v novo fazo »za popolno uničenje sovražnika na naših tleh«. Zato je načelnik štaba Arso Jovanović ostro okaral vodstvo Šercerjeve brigade in za načelnika štaba v njej postavil Mileta Kilibardo, doslej partizana v Črni gori.
Sredi decembra je imela brigada že 410 borcev, oficirjev in podoficirjev in je bila pripravljena, da prične splošen napad na sovražnika na svojem operativnem področju, navaja Guček. Za prvo preizkušnjo novega načina vojskovanja in zavzemanja utrdb in da ne bi Šercerjeva brigada zaostajala za drugimi, je bil določen napad na belogardistično postojanko Škocjan pri Turjaku in na sam turjaški grad z italijansko-belogardistično postojanko.
Pred novimi borbenimi aktivnostmi pa so takrat malo Olgo Kikelj, ki je bila še vedno pri Šercerjevi brigadi, po partizanskih zvezah dali v varstvo družini Peček na Golo, napiše Golob.
15. decembra se je brigada z vsem pratežem odpravila z Mokrca v napad na Škocjan in Turjak. Boji so trajali skoraj tri dni, a ni bilo uspehov, kajti bela garda je bila zelo močno utrjena. Brigada se je začasno umaknila nazaj na Mokrc.