Ivan Kikelj dalje pripoveduje: »S štabom Tretje grupe odredov smo se umikali prek Mokrca in Mačkovca proti Travni gori na Notranjsko. Zraven je bil tudi moj oče. Ko smo se pripravljali na umik iz Zapotoka, mi je Stjenka, ki je imel mene zelo rad, dal svojo torbo in rekel: ›Jaz grem zdaj naprej s to operativno skupino v prve vrste. Tule imaš mojo torbo, ti pa pojdi s komisarjem in intendantom s pozadino in pazi to torbo, če mene slučajno ubijejo, da ne dobijo teh dokumentov.‹
Stjenka je namreč nameraval ostati znotraj italijanskega obroča, o čemer piše Tomšičeva brigada: »Bojan Polak-Stjenka je bil komandant v štabu 3. grupe odredov. Ta štab se je zavestno odločil ostati v obkolitvi na pobočjih Velike gore. To zategadelj, da z umikom ne bi zbujal preplaha med partizani po četah ali skupinah – te so dobile nalogo prebiti se na že ›očiščena‹ območja – in zategadelj, da bi od blizu preučil sovražnikove prijeme. Sodil je, da mora glavno poveljstvo nemudoma obvestiti o poteku ofenzive ...«
Ivan pa ni hotel oditi s komisarjem in intendantom, ker ga nista marala, kot je sam povedal: »Komisar Tretje grupe odredov je bil Janez Hribar, intendant pa Šimen. Hribar me je vprašal, če vem za kakšne luknje v gozdu, kamor bi se lahko skrili. Rekel sem, da ne vem. Osorno me je vprašal: ›Kakšen domačin pa si?‹ Ampak jaz sem bil odgovoren v naši družini za delo, poznal sem naš gozd v Mokrcu in nisem raziskoval drugod. Že takrat sva se takoj sporekla s Hribarjem in se tudi pozneje nisva mogla prenašati. Sporekla sva se tudi s Šimnom. Ko se je štab začel umikati iz Zapotoka, mi je Šimen rekel, naj mu vodim njegovega konja, ki ga je imel kot intendant. Rekel sem mu: ›To ne pride v poštev. Jaz grem zdaj gor s komandantovo torbo in s tabo nimam nič!‹
Ko smo prispeli v vas Kotel pri Sodražici, je tja prišel kurir iz glavnega štaba. Prebrali so razglas, da se v Sloveniji ustanovi Prva proletarska brigada Toneta Tomšiča in da se zbirajo prostovoljci za ustanovitev brigade. Iz Tretje grupe odredov se nas je prijavilo kakih ducat, od tega kar pet Zapotočanov – Tadolajeva1 Vide in Janez, Novakov Jože2, Rihtarjev Jože3 in jaz. Iz Rogatca pa je bil Drobnič in še eden iz Škrilj.
Stjenke takrat ni bilo pri nas, zato sem odšel iz Kotla, da poiščem njegovo skupino. Ko sem jih našel, sem Stjenki povedal, da sem njegovo torbo pustil pri ostalih in da sem se prijavil kot prostovoljec v Prvo proletarsko brigado. Ker sem bil po konstituciji bolj šibak, mi je Stjenka rekel: ›A veš kaj, ostani raje pri meni. Tam bodo grozni napori, to bo pokretna enota in fizično se mi zdi, da si ti kar malo slaboten, da boš to vzdržal.‹ – ›Ne, sem se že odločil. Prijavil sem se in me že čakajo.‹ In sem se poslovil. Če bi ga poslušal, bi moral ostati v enoti s Hribarjem in Šimnom, ki me oba nista mogla prenašati, jaz pa njiju ne. Trdno sem se odločil, da grem v Tomšičevo brigado.«
1 Purkatova
2 Jože Glavan
3 Jože Jakič