Ogromno osvobojeno ozemlje je bila kulminacija od spomladi leta 1942, ko se je dvignila v odpor cela Ljubljanska pokrajina in so ljudje množično vstopali v OF in partizane. Ta izjemen vojaški in politični uspeh partizanske vojske in Osvobodilne fronte pa so spremljale tudi hude napake. Razpaslo se je »vojvodstvo« oziroma samovolja pri nekaterih partizanskih poveljnikih, ki so v času osvobojenih ozemelj povzročili tudi veliko nepotrebnih usmrtitev civilnega prebivalstva.
Metod Mikuž piše, da je v teh dneh »tudi glavno poveljstvo opozorilo svoje enote na nekatere napake; na nekaj tatvin, na nepotrebno nadlegovanje ljudi, na nekatere surovosti in neopravičene zaplembe. Pojavljati se je začelo ›vojvodstvo, ki je na žalost zelo razširjeno‹; nekateri partizanski voditelji so se imeli za neodvisne vladarčke na ozemlju, ki so ga zasedle njihove čete.«
Edvard Kardelj je takrat pisal Ivu Ribarju-Loli: »Imamo celo več primerov, da so kratko malo zaprli in postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih – raznih bogatih tovarnarjih in bogataših – niti ne govorim.«
Primeri »vojvodstva« so se dogajali tudi v Zapotoku; en primer navaja Bojan Polak-Stjenka, ki je bil poveljnik Notranjskega odreda: »V štabu bataljona v Zapotoku je bil nek advokat iz Ljubljane, star komunist. Z njim sem imel težave. Iz neke vasi so privedli streljat nekaj ljudi, češ da bodo izdajali, jaz pa sem mu rekel: ›Počakaj malo; samo zato, ker ti misliš, da bodo izdajali, jih boš dal streljati?!‹ Taki so bili Šimen, Daki, Mirko Bračič in še bi lahko našteval.«
Franc Kramar-Šimen, politkomisar Petega bataljona v Zapotoku, je imel na piki tudi Andreja Kiklja; verjetno zato, ker mu je Andrej s svojim nasprotovanjem in z veliko avtoriteto pri ljudeh mešal štrene.
Ivan pove: »Naš oče je bil proti ubijanju. On ni maral tega nasilja. On je bil za to, da se pogovorimo, in je rešil kar nekoliko ljudi, da jih niso ustrelili. Zato se s Šimnom nista nikoli marala. Šimen je denimo hotel, da bi ustrelili Zgonca iz Zapotoka, a je naš oče to preprečil. Šimen je bil v partiji in v VOS-u; to ubijanje je šlo prek partije. Tudi zato, da kdo ne bi česa izdal, kot neka preventiva. S tem se je pretiravalo. To, kar je delala partija, da je ubijala lastne ljudi, tega niso delali niti Nemci! Šimen je razmišljal, da bi ustrelil tudi očeta. Moja sestra Anica je to slišala, ko je bila pozneje v ruski misiji v Črnomlju.«
Stane doda: »Slišal sem, da je Šimen hotel dati ubiti očeta in ga je aretiral. Peljali so ga v Mokrc in ga hoteli ustreliti, vendar ga je rešil Ante Novak in mu rekel, da ga ne bodo ustrelili, da je svoboden.«
Lojze pa: »Jaz se spomnim, da se je govorilo, da so nekateri kvazipartizani v teh krajih, ki so bili tukaj že 1941-ga leta in so tudi pobijali posamezne ljudi, zahtevali, da se tudi Kiklja likvidira. Potem so pa tisti, ki so prvi sodelovali z našim očetom, to preprečili. Baje je Ante Novak to razčistil in ni pustil, da bi ga likvidirali.«
Jože Germek: »Andrej je bil za kmečkega človeka izredno pameten, vendar je bil preveč zagnan in ne dovolj premišljen. Zato je morda komu tudi nasedel. Vzeli so ga v štab bataljona v Vodičnicah nad Zapotokom, kjer je imel dobro funkcijo. Ampak tam so bili vmes tudi učeni, vendar prebrisani ljudje, ki so iz koristoljubja zahrbtno streljali lastne ljudi. Vendar Andrej najbrž sploh ni vedel, kaj se dela in zakaj.«