Medtem so tudi domači v Zapotoku zelo težko prenašali grozote vojnih let. V vrstah avstrijske vojske so se na raznih frontah bojevali tudi možje in fantje iz Zapotoka in okoliških vasi, in med njimi je izgubil življenje Zapotočan Janez Šteblaj, ki je bil v istem 17. pehotnem polku kot Andrej. Prebivalci pa so trpeli tudi zaradi rekvizicij in pomanjkanja ter narodnostnega in političnega preganjanja avstrijskih oblasti. Lojze je slišal, da se je »oče Meškrni«, kot so pri njih rekli po domače, »da bi se izognil, da mu ni bilo treba iti v prvo svetovno vojno, se je zastrupil, in potem so mu zaradi tega nogo odrezali, ker se je preveč zastrupil, in je potem imel leseno nogo.«
A kot da še ne bi bilo dovolj hudo, je marca 1917 v požaru zgorel Zapotok. Ogenj sta zanetila sosedova otroka, ki sta se igrala z vžigalicami. Zaradi vetra in slamnatih streh je požar bliskovito zajel in požgal vso vas. Drugi vaščani so hiše v glavnem obnovili, ker so prej prišli iz vojske ali pa niso imeli družinskih članov v vojni. Pri Kikljevih pa ostarela starša sama nista zmogla obnoviti hiše, pripoveduje Stane: »Valentin in Marija sta ostala sama. Zadnje leto vojne sta preživela pod kozolcem v Dolgonjivi, kjer smo imeli njive. Čez zimo nista imela nobene kurjave, zato sta bila čisto na koncu z zdravjem in močmi.«
In komaj so minili trije meseci, je Kikljevo družino zadela še ena nesreča. Mati Marija je padla z drevesa in se ubila, o čemer iz pripovedovanja ve povedati Jože Germek z Visokega: »Marija je padla, okoli Vidovega je bilo, s češnje pri šoli in se ubila. Ravno takrat je Valentin sedel v gostilni v Zapotoku, ko so mu prišli povedat: ›Pojdi domov, žena se ti je ubila. Bog ti je ženo vzel!‹ On pa je rekel: ›To in ono,‹ – tak izraz je imel – ›saj mu bo žal. Jaz sem jo imel nekaj časa, On jo je pa vzel za zmerom. Bo videl, kako se je bo naveličal.‹ Bil je v rož'cah, pa je tako rekel.«
Čez leto dni je Andrej le dočakal konec vojne in se nekako uspel vrniti domov. V Zapotoku zaradi vojne ni pričakoval nič dobrega, a ga je vendar presunila žalostna slika, ki jo je našel doma. Hiša je bila razvalina, mater so pred letom dni pokopali, ostarelega in bolnega očeta pa je našel pod kozolcem v Kikljevi njivi pod vasjo. Ivan pove: »Andrej je leta 1918 prišel iz ruskega ujetništva v oguljeni avstrijski vojaški suknji domov v Zapotok na pogorišče, pa še to ni bilo njegovo. Bil je deveti sin Valentina in Marije, ki sta posestvo oddala svojim starejšim otrokom. Ti so ju zapustili in odšli v svet.«