Ferdo Gestrin piše, da je delo podkrimskih Društev kmetskih fantov in deklet naletelo na veliko zoprvanje pri lokalnih nasprotnikih. Proti njim je javno ali prek klerikalnega Prosvetnega društva ter Slovenskih fantov in deklet nastopala tudi duhovščina. V podkrimskih vaseh so proti DKFD poskušali ustvariti tudi postojanke svoje Kmečke zveze, a brez večjega uspeha. Ludvik Golob pa navaja: »Pri naših ljudeh že pred vojno kler ni imel močnega vpliva, kar se je pokazalo tudi na državnih volitvah 11. 12. 1938, ko je klerikalna stranka dobila le minimalno število glasov.
Volitve leta 1938, na katerih je kandidiral tudi Andrej Kikelj, je Golob takole opisal: »Na državnih volitvah 11. decembra 1938 so klerikalci hoteli pristašem Kmečko delavskega gibanja preprečiti prihod na volišče. Za celotno območje so organizirali le eno volišče na sedežu takratne občine v Želimljah. Posluževali so se močne propagande prek oznanil s prižnic v Želimljah, na Golem in na Kureščku. Za svoje starejše volilce so organizirali celo prevoze do volišča in jim nudili pijačo in topel obrok v želimeljskem župnišču. Kljub močnemu pritisku klerikalcev je komunistični partiji uspelo, da so na listi Kmečko delavskega gibanja kandidirali najvidnejši aktivisti Društev kmetskih fantov in deklet, njihovi simpatizerji. Z Golega je bil kandidat Janez Golob, iz Klade Martin Golob, iz Škrilj Anton Škulj, z Visokega Janez Poznik, iz Zapotoka Andrej Kikelj in Anton Jakič. Na volitvah je z veliko večino zmagalo Kmečko delavsko gibanje. Izid je povzročil politično diferenciacijo prebivalstva, ki je bila tako močna, da je prihajalo celo do fizičnih obračunov, zlasti med fanti.«
Temu pritrdi Golan Jože Kraljič, ki pove, so bili »ob sklepu volitev klerikalci še fizično pretepeni«, Lojze Kikelj pa pripomni, da »se je takrat veliko govorilo, da bodo tisti, ki bodo volili klerikalno stranko, dobili kosilo pa tudi hlače.«
Na Ižanskem je torej opozicijsko Kmetsko-delavsko gibanje na volitvah premočno zmagalo. Tudi na državni ravni je opozicija dobila veliko število glasov, vendar ni premagala vladajoče koalicije.
Kmečko-delavsko gibanje je bilo takrat novo jedro ljudskofrontnega povezovanja, ki naj bi združilo napredne sile na Slovenskem. Po vzoru Francije in Španije naj bi nadomestilo izčrpane stranke, ki niso bile zmožne odgovoriti na izziv fašizma in nacizma, doma pa so voljno sodelovale v diktatorsko-avtokratskem režimu, piše Božo Repe. V ljudstvu je postajala narodna zavest pomembnejša pri političnih odločitvah kakor pa strankarska ali svetovnonazorska pripadnost.
V Jugoslaviji so se takrat krepile reakcionarne in celo profašistične politične stranke. V zunanji politiki se je Stojadinovićeva vlada vedno bolj približevala Nemčiji in Italiji. Proti taki politiki je vedno bolj rasel odpor. Ljudje so zahtevali drugačno ureditev države, večje politične in državljanske pravice ter gmotno varnost. Pod pritiskom demokratičnega gibanja je februarja 1939 padla Stojadinovićeva vlada, novi predsednik pa je postal Dragiša Cvetković. Njegov program je bil urediti notranje zadeve, rešiti hrvaško vprašanje in v zunanji politiki delovati za mir.
Mesec dni pozneje je bil Andrej v Želimljah izvoljen tudi v občinski odbor JNS ali Jugoslovenske nacionalne stranke. To je bila državna stranka jugoslovanskih liberalcev, katere podpredsednik je leta 1933 postal Ivan Pucelj in v sklopu katere so takrat delovala Društva kmetskih fantov in deklet. Od nastopa Stojadinovićeve vlade leta 1935 je bila JNS v opoziciji.
O strankarskih volitvah v Želimljah je ljubljanski liberalni časnik Domovina 16. marca 1939 objavil naslednjo vest: ŽELIMLJE. V nedeljo 5. marca se je vršil dobro obiskani občni zbor občinske organizacije Jugoslovenske nacionalne stranke. Izvoljen je bil naslednji odbor: Ivan Poznar, predsednik; Ivan Giovami, tajnik; Alojzij Šteblaj, blagajnik; odborniki: Nučič Franc, Štembal Miha, Škulj Rudolf, Bukovec Franc, Kikelj Andrej in Jaklič Anton ml. Politično poročilo je podal član banovinskega predsedstva g. Albin Koman, ki je bil deležen za svoja izvajanja vsestranskega odobravanja.