V podkrimskih vaseh so v tistem času delovali duhovniki, ki so bili zelo nestrpni do drugače mislečih in so hujskali ljudi proti »komunistom«. V tem sta prednjačila župnika Ciril Milavec iz Želimelj in Janez Klemenčič z Iga, ki je hodil tudi na Kurešček. Med tistimi, ki so jim šli najbolj v nos, je bil tudi Andrej Kikelj. Na piki so ga imeli, ker je vodil Društvo kmetskih fantov in deklet, ki je sodelovalo tudi s komunisti. Prav tako jih je zelo motilo, da je »izkoriščal« romarski kraj pri Marijini cerkvi na Kureščku za shajanje s somišljeniki.
Anica o tem pove: »Klerikalna stranka je bila politična organizacija, ampak vodilni so bili najvišji cerkveni ljudje. Ti so očetu celo pretili s smrtjo. V kočo na Kureščku je prihajalo veliko ljudi, ker je bila tam slavna božja pot, v pogovoru pa je oče vedno povedal, kaj in kako misli. Enkrat mu je rekel župnik: ›Antikrist, če ne greš v cerkev, potem ne hodi sem, da zaradi tebe še drugi ne gredo!‹ Andrej mu je odgovoril, da to ni njegova krivda, oni pa mu je zapretil: ›Kikelj, naša stranka te bo ubila!‹«
Ižanski župnik Janez Klemenčič je v knjigi Revolucija pod Krimom, izdani leta 1973 v Buenos Airesu, napisal: »Komunistično gibanje v hribih ni butnilo kar naenkrat na dan, pripravljalo se je že od prve svetovne vojne. V Zapotok se je štiri leta po končani vojni vrnil iz ruskega ujetništva kmet Peček, po domače Zajc. Bil je popolnoma boljševiškega mišljenja in življenja, propagande pa sam ni delal. V tem oziru je bil bolj goreč in delaven kmet Andrej Kikelj. Ta je komaj čakal, kdaj bo napočil komunistični boj. Hotel si je pač povečati svoje posestvo s cerkvenim. Določil je že, da bo župnišče na Kureščku sedež kolhoza. V komunističnem duhu so hoteli vzgojiti tudi mladino, zato so ustanovili v Zapotoku DKFD.«
Golob piše: »Andrej Kikelj in France Peček iz Zapotoka, ki sta bila udeleženca oktobrske revolucije, sta veliko pripovedovala o zmagi delavcev in kmetov nad fevdalno gospodo. Njune pripovedi so kmečke fante in dekleta osveščale z revolucionarnimi idejami. Andrej, ki je bil povezan z nekaterimi komunisti, se je veliko gibal iz kraja v kraj in tako postal izvir novic in naprednih mišljenj za boljše življenje kmečkega človeka.«
Lojze pove: »Zajčevega so obtoževali, da je hud komunist. Bil je ateist, ni bil pobožen, pa ob nedeljah je zmeraj delal, on se ni nič oziral na praznike, to je bil pa greh. Naš oče Andrej je vedno bil za napredne ideje. Sodeloval je v levičarskih strankah in bil simpatizer komunistične partije. On ni nikoli rekel, da je komunist ali da podpira komuniste; on je gledal človeka, ali je nekdo dober ali slab, ni ločeval ljudi po strankarski pripadnosti. Oče ni bil v partiji, čeprav bi si to po svojih aktivnostih in idejah bolj zaslužil kot vsi drugi.«
Ivan pritrdi: »Oče je bil protagonist naprednega gibanja ne le v domači vasi, temveč tudi v širši okolici. Užival je ugled v Zapotoku in daleč naokrog. Ko je prišel iz Rusije, je zagovarjal levičarsko politiko. Težko življenje v stari Jugoslaviji ga je vse bolj prepričevalo v vrednote ruske revolucije, zato je to tudi javno izražal in propagiral med ljudmi. Zato so ga obsojali, da je komunist. Dejansko pa se je povezal tudi s komunisti in je bil njihov simpatizer, sam pa je bil v »napredni« stranki, kot so takrat rekli Pucljevi stranki. V svojem političnem delovanju je bil prepričljiv med kmeti in delavci, ki so imeli podobne ali enake probleme: dolgove, težko preživljanje, davščine. Prepričan je bil, da bi drugačen sistem omogočil boljše življenje. V mislih je imel rusko revolucijo, sovjetski sistem, ki so ga komunisti povzdigovali na potenco.«
Jože Germek z Visokega pa pove: »Tako zavedne družine, kot je bila Kikljeva, v Zapotoku ni bilo in je še dolgo ne bo. V teh hribih jih je bilo samo nekaj, ki so bili pred vojno komunistično naravnani. Andrej ni bil član partije, vendar ga nihče ni mogel omajati v njegovem prepričanju. V tem je bil neizprosen. Če je bil kdo preveč versko zagnan, mu je odbrusil nazaj in ga hitro ukrotil. Ko so pri nas pokrivali streho, so ga izzvali neki zelo pobožni ljudje, pa jim je takšno spustil s strehe, da jim je kar sapo vzelo.«