Andrej je bil družaben človek in je bil zelo družbeno dejaven; njegov interes in območje delovanja sta segala mnogo dlje od domačega Zapotoka, ki je bil v mnogočem »bogu za hrbtom«. »Poznali in spoštovali so ga ljudje daleč naokrog. Imel je veliko prijateljev, pa tudi nekaj sovražnikov,« pove Lojze.
Ludvik Golob piše: »Kikelj Andrej je bil udeleženec prve svetovne vojne in udeleženec oktobrske revolucije. Morda ni neposredno sodeloval, tam je bil kot vojni ujetnik, je pa videl, kaj se dogaja, in slišal, za kaj gre. Ideje revolucije je prinesel s seboj domov v Zapotok in jih govoril drugim. Veliko se je gibal iz kraja v kraj in tako postal izvir novic in naprednih mišljenj za boljše življenje kmečkega človeka. To pa ni bilo pogodu mnogim vaščanom v Zapotoku, saj so bile podmokrške vasi in pravzaprav cela Slovenija pod močnim vplivom cerkve.«
Stane razmišlja: »Oče se je v Trstu in v Rusiji navzel svobodomiselnih nazorov, po vojni pa se je vrnil v klerikalni Zapotok. Zapotok je bil svojevrsten inkubator, izrazito zaprt in klerikalno nastrojen; vsi so morali razmišljati tako kot župnik, pa čeprav je bil nazadnjaški. Zato so Andreja mnogi vaščani imeli za zelo nezaželenega. Ko je začel prodajati kože, je imel številne stike z ljudmi različnih svetovnih nazorov, s katerimi je izmenjeval različna mnenja, še posebej on, ki je iz Rusije prinesel veliko izkušenj. V širšem območju je imel krog somišljenikov, ki pa je bil v manjšini. Najmanj takih ali skoraj nikogar ni imel v Zapotoku. Dlje ko je bilo prostorsko, več je imel somišljenikov. Z njimi je našel kontakt; podobno so razmišljali, ker so imeli širše obzorje.«
Andrej je ohranjal stik s svetom in somišljeniki tudi z branjem revij in časopisov, na katere je bil naročen: Kmetskega lista – tednika, ki je bil glasilo Samostojne kmetske stranke, satiričnega Totega lista, liberalnih časopisov Slovenski narod in Domovina ter drugih.
»Nekatera uredništva so očetu pošiljala časopise zastonj, čeprav jih ni naročal, ker je bil zelo znan in so vedeli, da ima stalne stike z ljudmi,« pove Anica, Lojze pa doda: »Oče je dobival kakih pet časopisov, ki so mu jih najbrž pošiljale razne stranke. Naročen je bil na Kmetski list, nekaj časa je prihajala Domovina – ni imel Domoljuba, to je bil klerikalni časopis, pa Bogoljuba – potem je imel Edinost, pa štajerski Toti list, ki je bil tako kot Pavliha.
Jaz sem tudi bral Toti list in sem kakšno stvar v šoli potem povedal, in je bilo narobe. Je rekla učiteljica: ›Zakaj se pa smejite? Kaj pa imate?‹ Potem je pa Hribarjeva Dana zašpecala: ›Kikelj tlele ima Pavliha, pa ga bere!‹ Ker drug ni imel noben Pavlihe razen našega očeta. Spomnim se tudi, ko je k nam enkrat prišel Toti list in sem prebral: ›Gospod učitelj me je vprašal hrvatsko pitanje, pa ga nisem znal rešiti.‹ To sem si zapomnil kot nekaj pomembnega, ker to je bilo politično vprašanje Jugoslavije. Takrat so bili odnosi med Srbi in Hrvati zelo na robu in so se dajali med sabo. Hrvaškega vprašanja ni znal noben rešiti, v parlamentu so se potem še stepli.«