Pazi se je izkazal tudi, ko so v Zapotoku ulovili tatu. Lojze povzame: »Neke noči je Pazi lajal in lajal. V sosednji hiši, pri Kovačevih, so tega dne méli proso. Požeto proso, povezano v snope, smo méli v parih. Prvi je s prestopanjem nog vrtel snop na tistem kraju, kjer je bila slama čvrsto zvezana, drugi pa je na drugem koncu snopa hodil in z nogama drobil klasje. Da ne bi izgubili ravnotežja, smo se držali za kole ob straneh. Ob tej priložnosti so se zbrali fantje in dekleta iz cele vasi in odšli h kmetu, k enemu pa k drugemu in tako naprej, dokler ni bilo omlateno vse proso v vasi. Ko je bilo zvečer dela konec, je gospodar postregel z jedačo in pijačo, včasih pa so še zaplesali, če je kdo raztegnil harmoniko. Potem so šli domov; otroci spat, starejši fantje pa so se zbrali na sredi vasi in še kakšno zapeli.
Tako je bilo tudi tistikrat pri Kovaču. Malo čez polnoč smo šli domov in jaz sem že trdno zaspal, ko je okoli enih ponoči začel Pazi lajati, in ni dal miru. Lajal je, da bi še mrtvega iz groba spravil. Lajal je, dokler niso ljudje prišli pogledat, kaj se dogaja. Fantje na vasi so ga slišali, pa pravi eden: ›Gremo pogledat, kaj je!‹ V gasi, prehodu med našo in Kovačevo hišo, je eden posvetil z baterijo in videli so možakarja, kako pleza skozi okno, ki je šlo v kuhinjo. Pes ga je zavohal in je tako lajal, da je celo sosesko zbudil. Možakar je začel bežati, takrat pa mu je z druge strani v oči posvetila še ena baterija. Mož ni vedel, kam bi, potem pa hop na njega! Fantje so ga zagrabili in odpeljali v hišo.
Nekaj časa sta ga dva fanta pazila, potem pa sta rekla gospodarju, naj popazi nanj, ko bosta onadva malo zadremala, da tolovaj ne bi pobegnil. Gospodar je bil tudi skoraj vso noč pokonci, pa je še on zakinkal. Tat je izkoristil priložnost in jo popihal. Tisti čas se je gospodar zbudil in začel vpiti: ›Tat je ušel, tat je ušel, tat je ušel!‹ Vpitje se je razlegalo po vsej vasi, in tudi jaz sem ga slišal. Jaz pa Janez sva spala v cimru, gor na vrhu, in sva potem pogledala in videla, da tečejo ob potu za njim. Fanta, ki sta bila pri Kovaču, sta stekla za kradljivcem in ga spet ujela. Ugotovili so, da je isto noč že prej okradel še dve domačiji, odnesel jim je zlatnino in ure. Poklicali so orožnike in prišla sta dva žandarja. Odpeljala sta ga in moral jima je pokazati, kam je skril nakradeno blago.«
Ivan pa pove, kako je Pazi storil žalostni konec: »Ko sva šla z Lojzom na Turjak podkovat konje, je prišel mimo avto, Pazi pa je skočil pod kolo, da ga je povozil do smrti. Odpeljala sva ga proti Podturjaku, in tam sva ga vrgla. Verjetno so ga pobrale lisice.«
Po tem je Ivan na vsak način hotel novega psa: »Na Visokem je bil neki Jurček, ki je bil lovec. Mu ni bilo za zaupati; bežali smo pred njim, in včasih je celo streljal za nami. Imel je eno psico, in mi rekel: ›Evo, dam ti jo, če hočeš.‹ Rekel sem: ›Prav.‹ Takoj sem jo privezal na vrv in odpeljal domov. Pod kapom so bile kljuke za odtočno cev in sem jo privezal za eno kljuko ter ji napravil nekaj za ležati. Ko je čez nekaj časa prišel oče, pa je odrezal vrv in je šla kuzla na Visoko nazaj. Mislil si je, da ni časa za pse in živali, jaz pa sem jih hotel imeti. Takoj sem šel psico spet iskat.«
Lojze: »Ivan je bil nor na pse in je potem pripeljal novega, progastega. Ta je bil pa lovski pes, bi vse raztrgal, ni bil za čuvaja.«
Ivan o tem psu pove: »Nekoč sem šel na Ig po cement. Tam me sreča šintar, konjederec, in pravi: ›Enega fejst psa imam za tebe. Samo petdeset din mi boš dal.‹ ›Dobro.‹ Kolikor je pač treba, sem si mislil. Nekako sem prihranil petdeset din in mu jih dal. Pes je zrasel in smo ga vsi imeli radi. Precéj po tem sva šla z očetom v Ljubljano, pa na Igu srečava šintarja: ›A nisem fantu prodal fejst psa? Pa samo za petdeset dinarjev!‹ Oče me je postrani pogledal: ›Si me nalagal, da ti ga je dal zastonj!‹
Ta pes je bil lovski, je bil s hudiča. Lojz je vodil na pašo konje gor v Stevnik. Povedal mi je, da pes vsakič prižene iz hoste zajca. Včasih sem šel tudi jaz zraven in res je pes vsakokrat pred naju prignal zajca. Če bi imel puško, bi ga lahko ustrelil. Intuitivno je znal ugnati zajca, je bil že v krvi lovec. Šel ga je iskat, ga obšel, potem pa ga prignal prav mimo naju. Ko sem šel v partizane, nismo več mogli skrbeti zanj, pa sem ga ustrelil za šolo.«