Ko je leta 1935 Ivan hodil v šolo v Dobrepolju in je stanoval pri neki družini v Zdenski vasi, je psica domačim povrgla mladiče. »Enega sem po koncu šole pripeljal s seboj domov. Dali smo mu ime Pazi. Nekoč se je nekje izgubil. Pod nekim grmom smo imeli svinjsko kračo, Pazi pa jo je našel in se gostil z njo. Ko ga je oče dosegel, ga je tako nagarbal, da ga dva dni ni bilo domov. Dobil je pošteno lekcijo, saj je pojedel za celo družino,« pripoveduje Ivan.
Tudi Lojze se psa dobro spomni: »Imeli smo psa Pazija. Domov ga je pripeljal Ivan. Na začetku je bilo to staro kakšen mesec ali šest tednov; majhna kepica, ki je hodila za tabo in se ti je pacala med nogami. Oče je najprej negodoval, češ, kaj je Ivan to privlekel, ko pa je pes zrasel, ga je sprejel tudi oče, saj je bil imeniten čuvaj. Ni bil prav velik, s črno dlako, samo na tačkah je imel bele lise, in malo belega repčka, tako da je bil prav zanimiv.
Kadar smo šli na polje, je šel z nami. Ko je nekoč na polju nekdo od nas pozabil rekelc, Pazija dva dni ni bilo domov. Ko smo šli gledat, kje je, je še vedno ležal ob suknjiču in ga pazil, ni se premaknil od njega. To se je nekajkrat ponovilo, in če ga ni bilo domov, smo že vedeli, da je gotovo kdo kaj pozabil, in res smo potem našli Pazija ob tem predmetu. Bil je izreden pes, pravi čuvaj.
Enkrat pa ga ni bilo domov cele tri dni. Ko je le pricvilil nazaj, je imel okrog vratu žico, kakršne so divji lovci nastavljali kot zanke lisicam in zajcem ali srnam. Po treh dneh se je nekako osvobodil smrtonosne pasti in prišel domov. Bil je zelo zdelan, saj je moral stalno kopati, ko se je poskušal osvoboditi.
Kadar smo kam kaj pripeljali in pustili voz pred hišo, je Pazi skočil na voz in ga čuval. Ležal je na njem in nedajbože, da bi kdo prišel blizu! Lahko smo mirno šli stran, saj smo vedeli, da bi raztrgal vsakogar, ki bi se voza samo dotaknil.«
Lojzetu je enkrat zelo prav prišla Pazijeva sposobnost dobrega čuvaja: »Enkrat sva se tepla s sosedovim, ki je bil močnejši od mene, saj je bil tudi nekaj let starejši. Tekel je za mano gor na naš pod, jaz sem se pa spustil dol in sem rekel: ›Pazi, čuvaj ga!‹ In gótovo! Pazi ga je vahtal več kot eno uro. Potem je pa pes začutil, da domov prihaja oče, kateremu je zmeraj prišel naproti na Breznico, do koče na Kureščku. Takrat je Pazi šel, ni več vahtal, sosedov pa je rekel: ›Adijo, ljubi Jezus, pes je šel!‹ in jo pobrisal s skednja.«