Jurij in Helena Kikelj na Golem sta dobila zadnjega otroka leta 1807 in sta mu dala ime Valentin. Ta je dolgo ostal doma, vse do smrti staršev leta 1844 in 1845. Oba sta umrla v za tedanji čas častitljivi starosti – oče Jurij je doživel štiriinosemdeset, mati Helena pa petinosemdeset let. Valentin Kikelj se je leta 1846 poročil in odšel z ženo Marijo Ciber iz Dobravice živet v Zapotok, kjer je kot četrtzemljak kupil hišo številka 8.
Dve leti pozneje, leta 1848, je prišlo do marčne revolucije, ki je zajela tudi naše kraje, toda vrelo je že dolgo pred tem. Ižanski kmetje so se razburjali, češ da jim zemljiški gospodje že od propada francoske oblasti prepovedujejo sekati v krimskih gozdovih za drva in gradnjo ter jim tako kratijo stare pravice. Prihajali so v huda nasprotja z zemljiškimi gospodi, zlasti Turjačani.
V letih 1845 do 1847 so slovenske dežele prizadele slabe letine, potem pa so ižanskim kmetom podvojili krompirjevo desetino, tako da so morali zemljiškim gospodarjem predati kar petino pridelka. Kmetje so odpovedovali dajatve, ki so jih bili dolžni po urbarjih. Kakor drugod so tudi po ižanskih vaseh zahtevali, naj kmet postane lastnik zemlje, ki jo obdeluje, in to brez odškodnine. Mnogokje so jih prisilili k pokorščini šele z vojaško pomočjo. V bližnjem Škocjanu je župnik svaril kmete pred revolucijo in jih nagovarjal k pokorščini. V takih razmerah je marca 1848 na Dunaju prišlo do revolucije, ki je odpravila fevdalne odnose.
Vest o revoluciji na Dunaju je 16. marca dosegla Ljubljano in se razširila kot blisk. Ko so ižanski kmetje 19. marca slišali župnika razlagati ustavo, tiskovno svobodo in druge na Dunaju razglašene nove pravice, je to razvnelo njihove strasti. Ko pa so na sejmu naslednjega dne slišali še hujskanje branjevcev proti gospodi, je vroča kri zavrela. Začutili so priložnost, da naposled obračunajo z dolgo osovraženimi zatiralci, zemljiško gospodo.
Truma kakih petsto kmetov – večinoma s hribovskih vasi nad Igom – je 21. marca napadla ižanski grad, last turjaških grofov, in ga oplenila. Razbili in zažgali so hišno opremo ter požgali zemljiške knjige in urbarje, simbole njihovih obvez do fevdalcev. Enako so mislili napraviti tudi z ižanskim župniščem, kar pa jim je preprečila vojska, ki je medtem prišla iz Ljubljane. Razjarjeni kmetje so potem napadli in oplenili lovski gradič Namršelj pri Želimljah, last turjaških gospodov, s čimer so še posebej izrazili nejevoljo ižanskih sosesk zaradi omejevanja pravic v gozdovih.
Upor ižanskih kmetov je sprožil celo vrsto lokalnih uporov, ki so takrat zajeli naše kraje. Na Kranjskem so razglasili obsedno stanje, ki je trajalo do jeseni tega leta. Po tem so veliko upornih kmetov pozaprli, mnogi pa so pobegnili celo na Hrvaško in se vrnili šele čez leta.
Ižanski punt so gotovo živo spremljali tudi Kiklji na Golem, saj je bila Matevževa žena Helena Glavan doma iz Škrilj 7, kjer je bil rojen tudi mladi Janez Glavan, menda eden glavnih akterjev ižanskega punta.*
Odločen nastop kmečkih množic je pripomogel, da so oblasti še isto leto izdale zakon o zemljiški odvezi. Odpravljene so bile vse fevdalne obveznosti in kmet je dobil zemljo v last, vendar seveda ne zastonj; zanjo je moral še dolgo odplačevati odškodnino. Na Ižanskem so kmetje dobili okoli 97 odstotkov obdelovalne zemlje, toda gozd je v veliki meri ostal last starih fevdalnih lastnikov.
KONEC PRVEGA DELA
* Glej zgodovinsko povest »Ižanci gredo« Franca Jakliča.