Proti Ljubljani so krenile vse brigade z Dolenjske; Osma Levstikova brigada je hitela po levi strani prek Sodražice. »Zvečer so bili v dolini pred Sodražico in zavili potem preko Sv. Gregorja, Karlovice in Roba pod vznožje Mokrca. Pravkar je vstajalo novo jutro, ko so pri Velikem Osolniku nad Želimeljsko dolino iskali v megličasti daljavi naše glavno mesto – Ljubljano. Vsa srca so se napolnila s posebnim nemirom, kajti vsakomur je bilo jasno, da je prav njim določeno, naj osvobodijo Ljubljano!
Čeprav se že nekaj noči niso pošteno naspali in odpočili, so se vseeno veseli spuščali po turjaški cesti navzdol. Utrujenost, prah, pomešan z znojem, klici in povelja, ki so vedno nekaj zahtevala – niso mogli prekriti nekega posebnega zanosa, ki se je zarezal na obraze vseh borcev. Pri Pijavi gorici se je Ljubljana že luščila iz tanke barjanske meglice v vedno bolj jasnih in določenih oblikah.
Deveta brigada se je nad Škofljico pravkar spoprijela z reko umikajočih se sovražnikov, in Levstikova brigada ji je takoj priskočila na pomoč. Bili so domobranci, ki so celo na ta dan, 6. maja, gonili svoje stare neumnosti, naj se jim partizani predajo, kot da ne vedo, kako hitro se umikajo in za vselej. Vzklikali so kralju Petru, svoji enodnevni vladi, ki so jo pravkar ustanovili v Ljubljani, in seveda zaveznikom Angležem ter Amerikancem, kot da so v trenutku pozabili, na kateri strani so se borili vso vojno! Proti večeru so boji povsem prenehali.«
Ponoči so na štabu divizije imeli posvet, kako naprej, piše Mirko Ljubič v Dolenjskem listu. Od zajetih domobrancev in lastnih obveščevalcev so izvedeli, da bodo na položajih južno od Ljubljane naleteli na resen sovražnikov odpor. Nemci so napravili na vseh ljubljanskih vpadnicah močne zapore in tja pošiljajo vse umikajoče se domobranske kolone, kjer se z vso naglico utrjujejo. V obrambni razpored so poleg težkega pehotnega orožja uvrstili tudi tanke, v zaledju pa imajo tudi štiri topniške baterije, od katerih je ena dalekometna na ljubljanskem gradu. Kako odgovoriti na ta najnovejši sovražnikov izziv?
Težava je bila v tem, da partizani še niso mogli računati na podporo svojega topništva, ki je imelo velike težave s prevozom orožja na ustrezne položaje in njihovo namestitvijo. A kljub temu so se odločili za takojšen napad – da sovražniku ne bi dali priložnosti za organizirano obrambo. Pa tudi zato, ker so izvedeli za tragedijo na Turjaku, kjer je belogardistična policija pred le nekaj urami zverinsko pobila veliko aktivistov, ki so bili zaprti v Turjaškem gradu, in so se bali, da ne bi podobna usoda doletela tudi ljubljanske zapornike. Hitro so naredili načrt za napad, v katerem sta bili Levstikova in Gubčeva brigada določeni za čelni naskok.
Perovšek piše: »Naslednjega jutra navsezgodaj je komandant brigade dal povelje: naprej čez Škofljico na Orle, nato po grebenu Golovca do bunkerjev nad Rudnikom, zavzeti karlovški most, naskočiti grad in zasesti desni breg Ljubljanice pri šenklavški cerkvi. Desno od Levstikove bo napadala Gubčeva brigada in levo od nje Ljubljanska. Mesto naj bi z nasprotne strani napadle enote Četrte armade. Takšno je bilo povelje in načrt.
A partizani, ki so se podali proti Orlam, si najbrž niso mislili, da bo še zadnja velika žrtev, ki jo bodo morali narediti za težko pričakovano svobodo, tako tragična. Lojze pove: »Na Orlah pri Ljubljani smo vodili težke boje z Nemci in domobranci. Imeli smo tudi veliko mrtvih ...«