»Levstikova brigada je dobila povelje, naj se vrne s Hrvaškega nazaj v Suho krajino,« nadaljuje Perovšek. »30. marca se je z Rosopajnika spuščala h Kolpi, ob kateri je že zelenelo grmovje in cvetelo vse polno pisanih spomladanskih cvetlic. Levstikovci so bili navajeni najbolj grobega vremena, ki so ga ustvarjale burje preko kočevske visoke ravni. Tukaj pa je bilo tako mehko in toplo, da je vse spominjalo na pomlad.
Preko Kolpe so se prepeljavali pri Pobrežju. Od tam so šli peš preko Adlešičev in Črnomlja v Rodine. Tamkaj so prenočili in se zjutraj vrnili nazaj do Otovca. Kaj si more vojak zamisliti lepšega, kot da koraka po zmagi s cvetjem za čepico, na čelu vrste pa plapola zastava in igra vojaška godba. V Otovcu jih je namreč pričakala godba na pihala Sedmega korpusa. To je bilo v zahvalo Levstikovi brigadi, ker je pregnala ustaške požigalce in razbojnike preko Kolpe ter jih nazadnje potolkla v njihovem lastnem gnezdu, v gradu Turk, na robu vasi Gornje Pokupje.
Korakali so preko Semiča, Črmošnjic in Starih žag do Podhoste. Tamkaj jih je pričakovala kulturna skupina Sedmega korpusa in njeno frontno gledališče. Prireditev je veljala levstikovcem in vaščanom, ki so praznovali veliko noč.«
Leta 1945 je bila velika noč ravno na prvi april, in sedemnajstletni Lojze se spominja tega dneva šaljivcev: »Za prvi april, ko smo bili v Beli krajini, sem nasankal komandirja čete za zvezo v naši brigadi. Poiskal sem tega komandirja – je bil kar starejši od mene, imel je čez trideset let – in sem mu rekel: ›V štab te kličejo!‹ In ko je prišel v štab, so se mu štabovci režali na vse načine. Mi je rekel: ›Kurba, ti si mene nasankal!« Mojemu tovarišu pa je rekel: ›Daj ti njemu centralo!‹ in sem jo nekaj časa po njegovi kazni trogal. Jaz sem to naredil za hec, on pa je vzel resno. Smo pa temu komandirju naše čete za zvezo eno kurjo glavo dali v nahrbtnik ...«
V brigadi je bilo tudi pomembno, da so se lahko borci včasih sprostili in pošalili, da so lažje preživljali hude napore in vsakodnevno soočanje s smrtjo. Lojze pove še nekaj takih ocvirkov ...
»Imeli smo pa tudi enega slaščičarja, ki smo ga malo hecali. Kadar smo ga hoteli razjeziti, smo rekli ›Ledeno, medeno, sladoled!‹ in to je bilo za njega psovka.
»Kadar smo dvigali zastavo, smo peli himno. Naprvo je bila jugoslovanska, pravzaprav internacionala, se mi zdi, potem smo pa že začeli peti slovensko himno, Simon Jenko jo je napisal: ›Naprej zastava slave, na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori! Z orožjem ...‹ in tako naprej. Je pa kdo kakšno tako pogruntal: ›Naprej za stare krave, nazaj roge drže, odzad so vse posrane, da vse okrog smrde!‹ To je bila pa ›ponarodela‹.«
»Ko smo kam šli, je bil kakšen marš ali kaj podobnega, je šel običajno komandant brigade na čelo, ali s konjem ali pa peški, kakor je bilo, in on je dajal komande, kot na primer: ›Tazadnji naj zasedo potegne!‹ Ker če smo recimo šli čez progo, se je na obeh straneh naredila zaseda, če bi prišel sovražnik. Zanimivo pa je, da ko je ta komanda šla od enega do drugega, je namesto ›Tazadnji naj zasedo potegne‹ prišla komanda ›Tazadnji bodo v zasedo padli!‹«
Perovšek povzame: »V prazničnem razpoloženju, ki je močno dišalo po zmagovitem koncu vojne, se je brigada spravila k počitku in drugega dne zarana odrinila na stare bojne položaje v vasi Sela in Vrh pri Hinjah v Suhi krajini.«