Levstikova brigada je nato odšla na Veliki Lipovec, piše Perovšek v knjigi Naprej: »Medtem je prišlo šeststo sovražnih vojakov v Hinje. Razširila se je novica, da nameravajo postaviti tamkaj postojanko, ki bi zelo ogrožala sam Kočevski Rog ter vse centralne osvobodilne ustanove v njem. Zato je dobila Levstikova brigada ukaz, da se takoj premakne k Hinjam. V prvih jutranjih urah se je odpravila v napad proti Hinjam iz zahodne smeri. Padal je sneg in že za ped debelo prekril valovite kraške planjave okoli Hinj. Napad na Hinje ni uspel, saj je bila brigada po številu za polovico manjša kot sovražnik v Hinjah. Po napadu se je brigada umaknila v Ratje ter se ponoči premaknila na Smuko. A sovražnik je medtem Hinje zapustil. Levstikova brigada ga je takoj zasedla še podnevi 7. januarja 1945 brez bojev.«
Lojze se spominja: »Takrat v Hinjah, to je kar precej velika vas na vhodu v Kočevski rog, sem bil tudi zraven. Bil je sneg. Spomnim se tudi, da je bil tam en čebelnjak in smo jedli satje od tistih čebel, malo sladkarije ... Najbolj pa smo bili veseli soli. S štabom brigade smo bili v eni hiši, kjer je bila prej trgovina, pa gostilno je imel lastnik. Potem smo pa v tleh odkrili – je bila ena odprtina, ki je bila zaprta, mi pa smo tisto našli, in česa smo bili najbolj veseli, kar smo našli notri? Soli! Vsak je dobil en pakeljček soli in to je bilo največja vrednost.«
Perovšek nadaljuje: »Hinje so obstreljevali iz Kočevja s topovi, vendar tako preprosto sistematično, da se je vnaprej vedelo, kam bo padla granata. Žrtev ni bilo nobenih, zažgali pa so edino ostrešje cerkve, a so ogenj partizani pogasili.«
To cerkev in célo vas pa so partizani nato sami požgali. Lojze o tem pove:
»Mi smo potem Hinje požgali – so rekli, da zato, da tam ne bi naredili postojanke. Ker belogardistična postojanka je bila v Hinju že prej, zdaj je bila pa bojazen, da bodo postojanko ponovno naredili. Če bi oni tam imeli močno postojanko, bi mi imeli stalne težave, ker so bile Hinje na robu Kočevskega roga. Tam je bila vhodna pot za Kočevski rog, ki jo je bilo treba na vsak način braniti in jih držati čim bolj stran.«
Perovšek: »O vaščanih Hinja je potrebno povedati, da so od leta 1942 zakrivili celo vrsto težkih izdajstev, ki so povzročila na stotine mrtvih partizanov v samih Hinjah ali neposredni okolici. Hinje so bile pravo izdajalsko-belogardistično gnezdo s tajno radiooddajno postajo, oboroženimi na domu in podobno. K vsemu temu je grozila še ustanovitev postojanke, ki bi imela gospodujoč položaj na severozahodni strani Kočevskega Roga. Zato so vodilni politični in vojaški organi narodnoosvobodilne borbe sklenili, da je nujno Hinje uničiti.«
Lojze: »Te Hinje so bile res gnezdo, bila je samo ena partizanska družina, drugo je bilo vse v beli gardi. Takrat so tudi imeli neke obveščevalce, menda ženske, ki so jih obveščale. Ker so tudi tako delali – če je recimo kakšen partizan prišel in kaj vprašal ali pa ga je ženska videla, ga je povabila v hišo, da mu bo dala kaj za pojest, kruh, potem je pa obvestila domobrance, svoje fante, da je partizan, in ga je prepustila njim, da so ga zajeli ali ubili. Zato je bila komanda, da se požge cela vas. V cerkvi so imeli radiostanico, in naprvo so cerkev pa farovž zaminirali.«
Perovšek: »Po štirih dneh zatišja je sklical štab brigade sestanek z bataljonskimi štabi glede organizacije rušenja in požiga Hinj, da bi se preprečila postavitev sovražne postojanke. Rečeno je bilo ljudem, naj gredo ali na osvobojeno ozemlje v Belo krajino ali drugam, kamor hočejo. Poskrbljeno je bilo za prevoz vsega blaga in odgon vse živine. V celi vasi je bila samo ena partizanska družina in ta se je odločila za Belo krajino. Popoldne 12. januarja so najprej zaminirali cerkev in župnišče. Zgradbe so se do kraja sesule. Ženske so vreščale, župnik pa je molil. Ljudje so morali v eni uri zapustiti vas. Odšli so na čelu s svojim župnikom. Potem so zažgali vso vas naenkrat.«