Anica nadaljuje svojo pripoved: »Nastala je zlovešča, potuhnjena tišina, ki jo je motila le sapa v vrhovih dreves. Sonce se je skrilo za oblaki. Gozd je postal mračen in še bolj tih. V zraku je bila neka napetost, ki te je kar prikovala na mestu, in kar same so me začele obhajati mračne misli. Instinktivno sem začutila, da je Ivan v nevarnosti. Enostavno sem vedela, da je v življenjski nevarnosti, on pa ni vedel. Stekla sem dol po hribu in kričala kot zmešana: ›Ivan, beži, ne tja, Ivan, ne tja, beži, ubili te bodo!‹ Sploh nisem pomislila, da sem se skrivala in da sem tudi jaz v nevarnosti. Ko sem pretekla mogoče šestdeset metrov, pa sem zaslišala streljanje. ›Pok!‹ se je razlegel strel, in še eden, in še eden. Kriknila sem, se prijela za glavo in se kot brez uma pognala v smeri streljanja, moja duša pa je kričala: ›Ivan, Ivan, brat, ubili te bodo, ubili! Beži! Joj, ubili te bodo. O brat, umakni se! Krvniki, ubijte mene! Mene ubijte, izdajalci! O moj brat, kako sama bom, če te ubijejo!‹ Duša se mi je vila v mukah in trepetala za bratovo življenje. Ni ga videlo moje oko, a duša ga je čutila prav blizu in se ga oklenila.
Streljanje je ponehalo in v srcu mi je odleglo. Čutila sem, da je brat rešen, da se mu ni zgodilo nič hudega. Ustavila sem se in vedela sem, da je vse v redu. Trdno prepričana, da se ni Ivanu nič zgodilo, sem šla nazaj gor v luknjo. Mislila sem si, da se belogardisti najbrž ne bodo tako hitro umaknili, če so streljali, in sem tam ostala do večera. Pozneje sem izvedela, da so streljali zato, ker so naleteli na kurirsko postajo. Ivan je šel istočasno proti kurirski postaji, in če ne bi belogardisti začeli streljati na kurirje, bi on padel ravno v njihove roke.
Oblaki so se kopičili, gozd je postal še temnejši, veter je divje majal vrhove dreves, in začelo je rositi. Sama v velikem gozdu sem poslušala šum dežja. V duhu sem si predstavljala partizanski tabor, strahotno prikazen belogardistov in veličino trenutka ob prihodu svobode.
Obrnila sem se in zopet tekla proti vrhu. Pri neki veliki skali sem se ustavila, se naslonila nanjo in poslušala, ali me še zasledujejo. Ničesar ni bilo slišati. Ostala sem pod skalo, kjer bi se lahko po potrebi skrila pred belimi, in čakala večera. Ure so se vlekle v večnost, veter se je vedno bolj zaganjal v drevesa in v zraku se je med njegovim šumom slišalo bobnenje angleških letal.
Čakala sem večera in sanjala o svobodi. Počasi je padal mrak na zemljo, dež je ponehal, in v šum vetra je nenadoma vpadel glas: ›Hooooj!‹ Zdrznila sem se in predramila iz sanj. Poslušala sem s pridržanim dihom, in čez nekaj časa se je klic nekajkrat ponovil. Nato tišina. Najprej sem pomislila, da so mogoče beli, potem pa sem dvignila glavo in si rekla: ›Saj sem partizanka, in priti moram do tabora! Moram, četudi padem!‹ Dvignila sem se iz skrivališča in tiho pohitela proti cesti. Takrat se je že stemnilo, bilo pa je tudi zelo mrzlo, začelo je deževati.
Nenadoma sem se ustavila in se zazrla v skupino dreves: ›Kaj je zdaj to?‹ Nepremično sem gledala in poslušala; slišalo se je, kot da poka dračje pod nogami. ›Ali so beli, ali je volk?‹ sem se spraševala in se spomnila groznega srečanja z volkom pred dobrim tednom dni. Spet je vse potihnilo. V velikem ovinku se izognem drevesom, pa se mi spet zazdi, da slišim korake. Slišala sem vojaške korake, kot da gre častna cesta. Pridem na cesto – gledam, poslušam, nič! Hitim naprej. Spet koraki! Smuknem nad cesto in ležem pod smreko. Pripravljena sem na vse. Napenjam ušesa – pa spet nič! Dvignem se in odhitim naprej, pa spet slišim korake. Zbežim nad cesto in se skrijem v grmovje. Spet tišina.
Spomnila sem se učiteljice, ki nam je razlagala o fatamorgani; da v puščavi sanjaš oazo, v resnici pa je le fatamorgana, domišljija. Zdaj mi je bilo dovolj. Rekla sem si: ›Na vsak način moram priti v partizanski tabor, pa če mi pride naproti vsa nemška armada in belogardisti skupaj, ne grem več nikamor.‹ Skočim na cesto in mirno hodim po njej z zavestjo, da moram doseči svoj cilj. Res se mi ni nič zgodilo. Krenem s ceste v gozd. Tema je, da vidim komaj ped pred seboj, pa vendar ne odneham. Počasi se pomikam naprej.
V mislih na tovariše pridem v opusteli tabor. Bilo mi je nekako jasno, da ni nikogar. Pridem na kraj, kjer je stal moj šotor. Kaj res ni nikogar več? Kako to? Kam so odšli tovariši? Ali so me res pustili samo? Gledam, poslušam in ne morem verjeti. Tudi moje opreme ni več. ›Torej so pobrali vse in odšli, misleč, da me ni več.‹