Lojze Kikelj je novo leto 1944 pričakal s svojo Deveto Kočevsko brigado v Vrbovskem. Velimir Kraševec v knjigi Deveta Kočevska brigada piše: »Za novoletne praznike je Deveta, čeprav je bila ob prihodu sprejeta hladno, pripravila v Vrbovskem miting za prebivalstvo in borce. Program je bil obsežen in je pritegnil kar lepo število obiskovalcev, največ mladine. Silvestrovanje bataljonov s prebivalstvom v Gomirju pa se je razvilo v pravo politično manifestacijo.
Konec decembra 1943 je zapadlo skoraj pol metra snega in pihala je ostra burja. Sneg je pretrgal oskrbovalno pot iz Drežnice čez Veliko Kapelo, kar je še poslabšalo že tako slabo prehranjevanje borcev. Na pomoč je priskočilo prebivalstvo, ki je tudi samo živelo sila skromno, partizanom pa je pomagalo s tistim, kar je imelo. ... Zaradi iskrenega odnosa borcev do tamkajšnjega prebivalstva se je razvilo trdno prijateljstvo med narodoma z obeh strani Kolpe.«
Lojze se spominja: »V Vrbovskem je bilo kar hudo. Ampak slovenske brigade so tudi z domačini imele pristen odnos in smo potem dokazali, da je tista propaganda1 neresnična. Zanimivo pa je bilo, da nismo imeli dosti stikov z njihovimi enotami, hrvaškimi; stike so najbrž imeli samo štabi. Tukaj, kjer smo se mi nahajali, ni bilo nobene hrvaške enote, smo imeli svobodno ozemlje. To je bilo kar precej tega ozemlja – Srpske Moravice, Vrbovsko, Skrad, Mrkopalj, Ravna Gora ...«
Kraševec potrjuje: »Ko se je sovražnik umaknil iz Vrbovskega, je nastalo veliko osvobojeno ozemlje, ki se je raztezalo v trikotniku Sušak – Ogulin – Karlovac. Za okupatorja je to pomenilo večjo nevarnost v zaledju Hrvatskega primorja, za ustaše pa skrb, kdaj bo prišel na vrsto Ogulin.«
In res, Deveta brigada je takoj začela večtedensko zaporo iz smeri Ogulina in bila pri tem v nenehnem stiku s sovražnikom: »Da bi spet prevzeli nadzor nad osvobojenim območjem Gorskega kotarja in Hrvatskega primorja, so Nemci v drugi polovici januarja 1944 začeli ofenzivo, ki naj bi s črte Ogulin – Josipdol čistila proti zahodu. S 1600 možmi je sovražnik iz Ogulina nastopal na 14 kilometrov široki fronti, ki jo je nadzorovala Deveta brigada. S trikrat manj številčnim moštvom je ta v hudih bojih uspela zavrniti premočnega sovražnika. Ta se potem iz Ogulina ni več spuščal v boje z brigado, tako da so njeni borci vse nadaljnje dni bivanja v Gorskem kotarju imeli pred njim mir. Brigada je v 27-ih dneh blokade Ogulina zgledno opravila svojo nalogo. Sovražniku ni dovolila, da bi spet zasedel osvobojeno ozemlje Gorskega kotarja. S popolnim uspehom je demonstrativno napadala Ogulin, medtem ko so hrvaške enote izvajale zahtevne operacije.«
Lojze o tem pove: »Potem smo pa patruljirali proti Ogulinu, ki je veliko mesto – tako da smo bili kar globoko na Hrvaškem. Potem smo pa na Ogulin začeli pomalem napadati. Tam so bili domobrani, kot so jim rekli, pa ustaši, dve vrsti vojske so imeli. Ustaši so bili s hudiča, bili so kot esesovci v nemški vojski. Ogulina nam ni uspelo zavzeti, ker je bil prvič ustaški, drugič je bila pa izredno močna postojanka.«
1 O okrutnosti slovenskih partizanov