Ivan Kikelj se je tudi to pot rešil iz težavne situacije. Bil je v nezavidljivem položaju, saj je bil slabo zapisan pri Francu Kramarju-Šimnu, ki je postal načelnik VOS-a za velikolaško okrožje: »Takrat je ta politika ubijanja mene skoraj stala življenja. Šimen je bil v VOS-u in to je šlo preko partije. Tudi zato, da ne bi kdo česa izdal, kot nekakšna preventiva. S tem se je pretiravalo. To, kar je delala partija, da je ubijala svoje ljudi, tega niso delali niti Nemci.«
Pri Šimnu pa je bil še slabše kot Ivan zapisan Janez Germek, kateremu je Ivan rešil življenje, ker ni poslušal Šimnovih ukazov. Ko se je Germek po kapitulaciji Italije vrnil v partizane, ga je Šimen ponovno aretiral, o čemer Ivan pove: »Ko je bil Janez Germek pri belogardistih, je vzpostavil redno zvezo s partizani prek Prajarja, neke vrste obveščevalca, ki je bil takrat s Kidričem. Iz bele garde je Germek stalno obveščal, organiziral in pomagal partizanom, ampak ko je po kapitulaciji Italije prišel v Ljubljansko brigado, ga je Šimen še vedno hotel ubiti in ga je spet aretiral – čeprav je bilo takrat jasno rečeno, da se osvobodijo vsi, ki pridejo nazaj. Po tem (ko ga je osvobodil Daki) je takoj odšel čimdlje odtod, proti Hrvaški. Tam so iskali tehnične strokovnjake za tankovske in letalske enote in on je kot izšolan ključavničar prišel v neko enoto, s katero so ga poslali v Italijo in potem v Afriko, kjer je postal aviomehanik. Zakaj je imel Šimen na piki Germeka, ne vem; morda zato, ker je bil tudi Germek, tako kot Šimen, zelo sposoben organizator in je v njem morda videl konkurenco.«
Še težje pa je razumeti, zakaj so takrat ubili Germekovo mamo Anico, ki je skupaj s svojimi sinovi od samega začetka sodelovala s partizani v odporu zoper okupatorje, dajala pa je zavetje tudi Kikljevim otrokom, ki so se skrivali in delovali na Visokem. Po nekaterih pričevanjih jo je mučil in jo je dal ubiti Šimen, češ da je izdajalka, ker je šla svojega sina prijavit k belogardistom v Lašče. Ivan Kikelj pravi: »Germeki so bili med zelo redkimi, ki so že od samega začetka res vsestransko sodelovali s partizani; aktivno in pasivno. Janeza so obsodili na smrt, jaz sem mu rešil življenje. Njegovo mater pa so partizani po kapitulaciji Italije ujeli in ustrelili. To je zločin, saj je bila civilna oseba in je sina prijavila Italijanom in beli gardi zato, da mu reši življenje. Otrokom pa so ustrelili mater!«
Po kapitulaciji Italije so v likvidacijah ubili tudi precej civilistov, nekatere najbrž zaradi lažnih ovadb iz osebnih razlogov, kar se je verjetno zgodilo tudi v primeru Anice Germek. Njen sin Jože pove: »Našo mamo so ubili partizani, čeprav smo bili trije bratje pri partizanih. Mislim, da je to bila največja svinjarija. Meni se zdi, kdo jo je dal ubiti, ampak ne bom rekel, ker je ta oseba še živa. Ampak čeprav so nam to storili, mi nismo zamenjali svoje smeri; ostali smo taki, kot smo bili.«
Bojan Polak je povedal: »Osebno sem bil zelo proti streljanju naših ljudi in nisem nikoli sodeloval pri tem. Likvidacije so bile zame opravičljive glede na to, da krivca nisi mogel dati v zapor. Belogardisti so imeli v Ljubljani zapore in so lahko ljudi zaprli, mi pa zaporov nismo imeli. Se pravi, da si ga moral pustiti ali pa ubiti; tretje možnosti ni bilo. To je sicer zelo surovo, ampak nujno. Če nisi hotel, da izdaja, si ga moral ubiti. Ampak pomembno je, ali je res kriv ali ne – to pa je vprašljivo! Velikokrat so bile likvidacije nepotrebne. Za najmanjšo stvar so dali streljati. Veliko so jih streljali za nič! Dovolj je bilo, da se je nekdo spomnil, da je nekaj narobe, pa so človeka ustrelili. Na primer, ko so neki kmetje v Žlebiču sekali hosto, ker so jih v to nagnali Italijani, je neki komandir dal vse postreliti. Jaz pa sem kot komandant za to izvedel šele čez tri mesece, in to čisto slučajno!«