Lojze nadaljuje svojo pripoved: »Zjutraj prvega novembra je bil prav lep dan. Ko smo se zbudili – saj spali tako nismo dosti, samo malo zakinkaš – je sonce počasi prodiralo izza megle in njegovi žarki so sem pa tja osvetlili kakšen del narave. Krenili smo na pot, ampak jaz sem šel že naprej, da grem na stranišče, kar zagledam enega švaba, ki je opravljal potrebo na istem mestu, kamor sem se namenil tudi jaz. K sreči sem ga prvi opazil, on pa mene ni videl. Hitro sem se vrnil in obvestil ostale, da so v bližini Nemci. Potem smo se umaknili nazaj in šli počasi, čisto polahko in potiho malo naprej na en strm hrib. Ta vzpetina je bila kakih dvesto metrov nad dolinico, v kateri smo videli, da taborijo Nemci. Imeli smo veliko srečo, da zaradi jutranjih meglic nismo bili tako opazni in nas niso videli.
Na tem hribčku smo se polegli in od zgoraj smo gledali Nemce, ki jih je bilo za cel bataljon, gotovo več sto, tako da če bi nas zavohali, bi nam bilo gorje. Mi smo gledali, kako počnejo vse mogoče, in poslušali njihovo kričanje. Ves tisti čas smo trepetali, da nas ne bi odkrili. Nekateri borci so bili tudi prehlajeni, ampak gorje, če bi kdo zakašljal, zato smo morali stalno imeti roke na ustih, pa nihče se ni smel nič premakniti.
Tako smo cel dan preživeli v neposredni bližini Nemcev. Proti večeru, ko se je začel delati mrak, pa zaslišimo en ropot. In zagledamo kolono Nemcev; tisti njihov bataljon je imel pokret in je šel prav blizu mimo nas, morda kakih petdeset ali sto metrov stran, ko smo tam ležali. Bili smo rešeni!
Po tem smo se od tam umaknili in se pomaknili bližje vasem pri Kočevju. Tam smo se v nekem gozdu nad Staro cerkvijo, v enih smrekcah, utaborili pa prespali. Ponoči pa je začelo snežiti in ko sem se zbudil, je bila moja celtna prekrita z dvajset centimetrov snega. Saj me ni zeblo, ker dokler ne zlezeš ven, te snežna odeja še greje. Potem smo si tam v bližini Stare cerkve nekako nabavili za jesti, ker smo imeli s sabo nekaj domačinov. Ampak takrat je bilo še zmeraj polno tankov, tako da smo nekaj dni prebili tam in gledali, kako Nemci marširajo po cestah s tanki in avtomobili.
Tako smo mi s štabom Kočevske brigade srečno prestali to hajko, pa tudi ofenzivo, saj smo sedaj že bili za njo. So pa po tem hudo nastradale nekatere druge partizanske brigade, ki se niso uspele prebiti izza nemškega obroča. Mi smo imeli hude bitke z Nemci že en teden prej nad Kolpo, ampak za nas je bilo sedaj nemške ofenzive konec, brez še enega strela. Tudi moj Prvi bataljon se je takrat nekako izognil spopadom z Nemci, brez enega samega strela.«
Tudi v Kočevski brigadi piše, da je operacijsko ozemlje Devete brigade sovražnik zapustil že do 4. novembra, le po glavnih cestah je še pošiljal patrulje in manjše motorizirane oddelke. Prvi bataljon se je 3. novembra vrnil do vasi Mlaka, nekaj za njim pa še brigadni štab. Lojze je takrat iz štabne zaščitnice spet prišel v svoj Prvi bataljon.