Medtem so v širši okolici Zapotoka po kapitulaciji Italije potekale odločilne bitke za prevzem oblasti na svobodnem ozemlju. Plavogardisti, ki so se reorganizirali v Slovensko planinsko divizijo, so zasedli položaje na Kureščku, v Zapotoku, Rogatcu, Četežu, Osredku in na Purkačah. V teh krajih se jih je zbralo 12. septembra okrog sedemsto. Tudi v gradu na Turjaku se je zbralo enako število pripadnikov bele garde, navaja Golob. V grad Turjak in v Zapotok so prišli belogardisti in plavogardisti iz bližnjih in daljnih razpuščenih postojank, od koder so jih pregnale partizanske enote, zdaj oborožene tudi z italijanskim orožjem.
Tomšičeva in Ljubljanska brigada, v katero je bil ravnokar vstopil Ivan Kikelj, sta pritiskali na zapotoško skupino plavogardistov in belogardistov, ki se je v noči na 15. september poskušala prebiti proti Želimljam in dalje v Ljubljano. V Želimljah so jo napadli partizani iz Levstikove brigade, ki so bili v Pijavi Gorici, pa se je belogardistična kolona razbila na dva dela. Tiste, ki so se umikali čez Barje, je napadla Ljubljanska brigada. Toda bila je prepočasna, tako da so ti belogardisti in četniki uspeli priti v Ljubljano. Tam so položili orožje pred Nemci, ki so jih sprejeli v svoje varstvo in nastanili v Domobransko kasarno na Roški v Ljubljani.
Takrat je Ljubljanska brigada zajela več plavogardistov in belogardistov, ki jim je brigadno sodišče takoj sodilo. Sodišče so sestavljali borci brigade, po poklicu pravniki. Postopek proti osumljencem so vodili strogo po kazenskem postopku. Po ukazu Glavnega štaba slovenske partizanske vojske so morali z obtoženimi ravnati objektivno pravično in humano. Glavni štab je zahteval, da se italijanskim vojakom in oficirjem, ki bi jih sodišče obravnavalo, ne sme nič zgoditi, razen fašistom, za katere bi bili dokazi jasni, da so si omadeževali roke s krvjo nedolžnih slovenskih ljudi. Tudi ujete domače izdajalce je moralo sodišče obravnavati po kazenskem postopku. Štiri od njih, ki so se izkazali za vojne zločince, so takrat obsodili na smrt. Večino, kateri niso mogli dokazati zločinov, pa je sodišče moralo izpustiti ali jih sprejeti med partizane, če so to hoteli, nekatere pa so poslali v delavske bataljone, piše Borivoj Lah v Ljubljanski brigadi.
Medtem je Prešernova brigada 14. septembra obkolila belogardiste, ki so se zbrali v turjaškem gradu. Ti so mislili, da bodo za debelimi zidovi srednjeveškega gradu na varnem in da bodo tam dočakali zaveznike – angloameriške enote, pred katerimi bi nastopili kot predstavniki slovenskega naroda in njegovi osvoboditelji – ali pa da jim bodo prišli na pomoč Nemci. A partizani so silovito napadali utrjeni grad z obleganci, ki jim je že zmanjkovalo vode.
»Ljubljanska brigada se teh bojev ni neposredno udeleževala, ampak je na črti Ig – Golo – Rob oblikovala obroč okrog belogardistične skupine na Turjaku in zapirala smeri, po katerih bi obkoljenim lahko poslali pomoč iz Ljubljane. ... V noči na 17. september so novi borci Ljubljanske brigade v Stajah pri Igu prvič doživeli ognjeni napad sovražnega topništva. Po zraku so začele žvižgati granate iz nemških topov na Ljubljanskem gradu. Nekatere je zajela panika in so začeli begati sem ter tja, toda kmalu so se umirili, ko so videli, da granate eksplodirajo za njimi v hribu in da nihče ni ranjen. Sedem novincev pa kanonade ni vzdržalo in so odšli iz brigade. Po tem dogodku so vsi starešine še pred jutrom poučili borce o tem, kaj jim je storiti, če spet pride do takega obstreljevanja, da bi bilo čim manj žrtev.«
Po tem sta se štab brigade in tretji bataljon iz Staj vrnila v Golo, tja pa je prišel tudi njen drugi bataljon, v katerem je bil Ivan Kikelj.
Ko so partizani pred Turjak pripeljali še dve težki italijanski havbici, so z njenimi 60-kilogramskimi granatami le zrušili grajski zid in 19. septembra zlomili odpor nasprotnika. Zajeli so okoli sedemsto belogardistov in četnikov, ki so jih popoldne odpeljali v Lašče. Tam jih je zastražil Četrti bataljon Tomšičeve brigade, ki je dobil nalogo, da ujete belogardiste potem pospremi do Kočevja, kjer je bil zanje organiziran sodni proces.
Priče teh dogodkov so bili tudi Kikljevi otroci. Stane se spominja: »Kapitulacijo Italije sem doživel v Želimljah. Belogardisti so bežali skozi Želimlje v Ljubljano.« Anica pa je povedala: »Po kapitulaciji Italije so šli ljudje izropat Turjaški grad, in nekateri Zapotočani so takrat precej odnesli, od posode do ... Nas takrat ni bilo v Zapotoku, ampak so ljudje pripovedovali, pa tudi videlo se je, da so imeli stvari z gradu.«